Kralj ropotajočih duhov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mhladnik (pogovor | prispevki)
Vrstica 36:
Egon v romanu preživi, toda za preživetje mora plačati visoko ceno - tisto ceno, ki jo plača mnogo zlorabljenih otrok. Zaradi dvojnega življenja, ki so ga dnevno prisiljeni živeti, in za integracijo katerega bi potrebovali pomoč odraslega, ki bi mu lahko zaupali in ki bi jih razumel, nimajo druge izbire, kot da pobegnejo v novo identiteto, ki za razliko od pravega otroškega jaza, ki je nemočen, zavlada nad temačnim kraljestvom none, mame in šole, kot naslovni ''kralj'' (njihovih) ropotajočih duhov.
 
== Literarnozgodovinski opis ==
== Literarna opredelitev ==
Kralj ropotajočih duhov je [[razvojni roman]] (z okvirom) z zaključkom, ki je zelo optimističen, saj junaka vodi v osvoboditev od odvisnosti, spregledanje. Optimizem je tudi posledica humornega pogleda na dogodke – tudi ko se za humorjem skrivajo solze. Zaradi humorja, spretnega stopnjevanja dogodkov in dialoga je besedilo zelo berljivo. Dogodki so prikazani skozi oči odraščajočega. Postavlja se vprašanje, ali mlad človek res lahko doživlja travme na enako ironičen način. Odgovor da psihotravmatologija: gre za psihološko disociativen način doživljanja, ki je značilen odziv na travmo.
 
Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka, knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, [[Stepni volk|Steppenwolf]], Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).
Optimizem oz lahkotnost pripovedovalčevega zornega kota je tudi posledica humornega pogleda na dogodke - tudi, ko se za humorjem skrivajo solze.
 
Zaradi humorja, spretnega stopnjevanja dogodkov in dialoga je besedilo zelo berljivo, vendar so vsi dogodki prikazani skozi oči odraščajočega na isti način; tako se postavlja vprašanje, ali še tako obremenjen mlad človek res lahko doživlja vse tam opisane travme na enako ironičen način, a odgovor se skriva v dejstvu znanem iz pshotravmatologije, da gre za psihološko disociativen način doživljanja, ki je značilen odziv na travmo.
 
Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka, knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, [[Steppenwolf]], Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).
 
Do vsega je ironičen, kritičen; je natančen in nadarjen opazovalec. Čeprav večkrat poudari, da ničesar ne razume, je izredno občutljiv, na primer ko Maji ne more pomagati, popoldne obsedi nad knjigami:
 
"{{navedek|Toliko stvari sem začutil hkrati, a vseskozi vedel, da ne razumem prav ničesar in da bom o njih razglabljal še zelo dolgo … Neobvladljivo občutje me je pričelo polniti s solzami in tokrat jih nisem mogel zadržati. Jokal sem in jokal; se ustrašil, da ne bom mogel nehati. Ne samo jokati; čustva, ki me je polnilo, spraviti nazaj, ga potlačiti – če bo naraščalo še naprej, me bo razpočilo, me razklalo in … Bi sploh še kaj ostalo od Egona, briljantnih preč, predpisanih gibov, naučenih stavkov?" (137)}}
 
S humorjem avtor lažje pove resnico, ki je boleča - kar je bolje kot resnico prikriti ali zamolčati; in Miha Mazzini je v svojem humorju ustvarjalen.
 
==Primer satirične komike==