Kralj ropotajočih duhov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m added Category:Romani, po katerih so posneli film using HotCat |
→Literarna opredelitev: slog |
||
Vrstica 36:
Egon v romanu preživi, toda za preživetje mora plačati visoko ceno - tisto ceno, ki jo plača mnogo zlorabljenih otrok. Zaradi dvojnega življenja, ki so ga dnevno prisiljeni živeti, in za integracijo katerega bi potrebovali pomoč odraslega, ki bi mu lahko zaupali in ki bi jih razumel, nimajo druge izbire, kot da pobegnejo v novo identiteto, ki za razliko od pravega otroškega jaza, ki je nemočen, zavlada nad temačnim kraljestvom none, mame in šole, kot naslovni ''kralj'' (njihovih) ropotajočih duhov.
== Literarnozgodovinski opis ==
Kralj ropotajočih duhov je [[razvojni roman]] (z okvirom) z zaključkom, ki je zelo optimističen, saj junaka vodi v osvoboditev od odvisnosti, spregledanje. Optimizem je tudi posledica humornega pogleda na dogodke – tudi ko se za humorjem skrivajo solze. Zaradi humorja, spretnega stopnjevanja dogodkov in dialoga je besedilo zelo berljivo. Dogodki so prikazani skozi oči odraščajočega. Postavlja se vprašanje, ali mlad človek res lahko doživlja travme na enako ironičen način. Odgovor da psihotravmatologija: gre za psihološko disociativen način doživljanja, ki je značilen odziv na travmo.
Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka, knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, [[Stepni volk|Steppenwolf]], Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).▼
▲Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka, knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, [[Steppenwolf]], Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).
Do vsega je ironičen, kritičen; je natančen in nadarjen opazovalec. Čeprav večkrat poudari, da ničesar ne razume, je izredno občutljiv, na primer ko Maji ne more pomagati, popoldne obsedi nad knjigami:
==Primer satirične komike==
| |||