Vzhodnofrankovska država: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
lektoriranje
Vrstica 1:
[[Slika:Treaty of Verdun.svg|thumb|300px|Razdelitev Frankovskegafrankovskega cesarstva leta 843]]
'''VzhodnofrankovkaVzhodnofrankovska država''' ali '''Vzhodnofrankovsko kraljestvo''' (latinsko ''regnum francorum orientalium'') je bila država, ki je nastala z delitvijo [[Frankovsko cesarstvo|Frankovskega cesarstva]] leta 843 in je bila zgodnjesrednjeveška predhodnica [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]].
 
== Zgodovina ==
Z [[Verdunska pogodba|Verdunskoverdunsko pogodbo]] iz leta 843 so sinovi [[Ludvik Pobožni|Ludvika Pobožnega]] (umrl leta 840) [[Lotar I. Karolinški]], [[Karel Plešasti]] in [[Ludvik II. Nemški]], končali boj za oblast in uredili skupna pravila. Lotar je dobil osrednji del, KarlKarel zahodni in Ludvik vzhodni del cesarstva, predvsem germansko govorečih dežel. Med njimi so bile vojvodine [[Alemanija]], [[Vojvodina Bavarska|Bavarska]], [[Saška vojvodina|Saška]] in [[vojvodina Turingija|Turingija]], pa tudi v severne in vzhodne marke z [[Danci]] in [[Slovani]]. Sodobni kronist Regino Prüm je zapisal, da bi lahko bili "različni ljudje" (''diversae nationes populorum'') vzhodnofrankovske,Vzhodnofrankovske večinoma germansko in slovansko govoreči, »"razlikovali so se med seboj v tekmovanju, trgovanju, jeziku in zakonih«" (''genere moribus lingua legibus''). <ref>Goldberg 1999, 41: "the east Frankish kingdom [was] a political entity that laid the foundations for the kingdom of Germany".</ref><ref>Reynolds 1997, 257.</ref>
 
Po smrti zadnjega vzhodnofrankovskega [[Karolingi|Karolinga]] leta 911 je bila izvolitev Konrada za kralja pomemben korak na poti do neodvisnega kraljestva. Ta razvoj je bil leta 962 s kronanjem [[Oton I. Veliki|Otona I.]] končan in veljase šteje za začetek Svetega rimskega cesarstva.
 
=== Nazadovanje Frankovskega cesarstva ===
Delitev iz leta 843 je bila le delitev oblasti. SovpadalaUjemala se je s frankovsko navado in ni pomenila, da je to koncakonec skupnega frankovskega cesarstva. Ludvik I. Pobožni je leta 817 poskušal v [[Aachen|aahenskemaachenskem]] Reichstagurajhstagu z dednim pravom zagotoviti enotnost cesarstva, ki pa je bilo leta 829 ponovno onemogočeno, koker se je lotil reformeprenove v korist Karla, svojega sina iz svojega drugega zakona, Karla. To je sprožilo boj za oblast, ki je bil končan s sporazumom iz Verduna. To ni bila trajna rešitev imperija pod enim vladarjem, vzhod in zahod sta se celo še bolj oddaljila. To je bila posledica dejstvatega, da so boji za moč med Karolingi privedlipovzročili do zanemarjajozanemarjanje boja proti zunanjim sovražnikom. Opustošenje, ki so ga povzročali cesarstvu [[Normani]], [[Saraceni]] in od leta 899 dalje [[Madžari]] v rajhu, je privedlo dopovzročilo izgubeizgubo ugleda karolinške dinastije in omejene možnosti za vzpon lokalnih voditeljev.
 
=== Vzhodnofrankovski Karolingi ===
Območje, ki je pripadlo Ludviku II. Nemškemu je bilo manjše in manj razvito kot zahodni del. Še vedno pa je imel Ludvik pravico, da imenuje škofa. Vzpostavil je kraljevoKraljevo palačo, ki naj bi bila središče kraljestva, je postavil v [[Regensburg]]u in [[Frankfurt na Majni| Frankfurt]]u s funkcijo centra svojega kraljestva in sesi preko politikes porokporokami med vzhodnofrankovskim plemstvom in njegovosvojo dinastijo utrdil vpoložaj na različnih plemenskih območjih. Z nadaljnjim širjenjem krščanske vere med [[Slovani]], je nadaljeval [[Nemška vzhodna kolonizacija |širjenje na vzhod]]. MnožičenNiti množičen krst češkega plemstva leta 845, niti postavitev krščanskega [[Rastislav (knez)| Rastislava]] leta 846, nista Ludviku na [[Velikomoravska|Velikomoravskem]] ni pomagalopomagala zagotoviti nominalne nadvlade Karolingovnad Karolingi. Po Lotarjevi smrti leta 855 je bilabilo narejenasrednje delitevkraljestvo srednjega kraljestvarazdeljeno, prišlo je do spopadovspopadi s Karlom Plešastim oso dodelitvibili pogosti zaradi dodelitve osrednjih območjihobmočij in vprašanjevprašanja, katera veja družine naj bi prejela cesarsko dostojanstvo. Leta 870 je bila v skladu z [[Meersenski sporazum|Meersenskimmeersenskim sporazumom]] razdeljena Lorena, vendar je bila leta 880 po pogodbi iz Ribemonta v celoti prenešenaprenesena na vzhodno kraljestvo. Po smrti Lotarjevega sina [[Ludvik II. Italijanski|Ludvika II.]], od leta 855 cesar, je bil Karel Plešasti (umrl 877), s podporo [[papež Janez VIII.|papeža Janeza VIII.]] leta 875 kronan za cesarja. V naslednjih bitkah je Ludvik II:. Nemški umrl leta 876 umrl.
 
GledePo nanjegovem njegovo navodilo,navodilu je bilo vzhodno kraljestvo razdeljeno med njegove sinove [[Karloman Bavarski|Karlomana]] (umrl 880), [[Ludvik III. Mlajši|Ludvika III. mlajšega]] (umrl 882) in [[Karel III. Debeli|Karla III. Debelega]]. PoKarel smrtiDebeli njegovega(umrl brata888) inje po smrti dveh sinovbrata zahodnofrankovskega kralja [[Ludvik II. Francoski|Ludvika II. Francoskega]], ter smrti njegovih dveh sinov [[Ludvik III. Francoski| Ludvika III.]] (umrl 882) in [[Karloman II. Francoski|Karlomana II.]] (umrl 884), je Karel Debeli († 888) skupaj s [[Karel Veliki|Karlom Velikim]] od leta 885 za kratek čas združil imperij. Medtem ko je KarlKarel uresničeval svoje ambiciježelje, so se vdori Normanov okrepili in Zahod močno prizadeli zahod. Središče moči se je premaknilo proti vzhodu in zahodnofrankovski plemiči so ponudili Karlu Debelemu zahodno krono. Trpljenje zaradi Karlove [[epilepsija|epilepsije]] ni moglo zaščititi imperija. Izguba njegovega slovesa je bila tako močna, da ga je Karlov nezakonski sin [[Arnulf Koroški]] tik pred smrtjo odstavil. Ponovna združitev pod enim vladarjem je ostala epizodale želja.
Karolingi so močno izgubili na avtoritetiavtoriteto, tako da je bil na zahodu, zaradi svojega odpora proti Normanom, za kralja postavljen nekarolinški Odo Pariški. Kljub temu pa je njegov nasprotnik Karel III. Francoski, vnuk Karla Plešastega, opravičeval svojo nasledstveno pravico po Arnulfu.
 
Junija 888 je kralj Arnulf sklical svet v Mainzu. Vz navzočnostinavzočnostjo treh nadškofov iz vzhodnofrankovskega kraljestva – Wilbert iz Kölna, Liutbert iz Mainza in Ratbod iz Trierja – in nadškofov iz zahodnofrankovskega kraljestva iz Reimsa (Fulk) in Rouena (Janez I.), skupaj s škofoma iz Beauvaisa in Noyona. Walter Ullmann je zapisal, da je bila prisotnost Zahodnihzahodnih Frankov zaradi »"neplodne cerkvene misli«" vzhoda in svet je nato sprejel zahodnofrankovske ideje kraljeve posvečenosti in maziljenja. To je bila »"prva faza v procesustopnja združevanja obeh polovic karolinške dediščine«". <ref name="Ullmann 1969, 124–27">Ullmann 1969, 124–27.</ref> Na drugem cerkvenem zboru v TriburuTriburju leta 895, so prelati izjavili, da je Arnulf izbran odizbranec Boga in ne od ljudi. inV Arnulfzameno je v zameno prisegel, da bo branil cerkev in njene privilegije pred vsemi njihovimi sovražniki.
Jasen znak prevlade, kivzhodnofrankovskega jo je zdaj izvajal vzhodnofrankovski kralj,kralja je imel leta 896 za posledico kronanje za cesarja. KapKo nase potije nazajvračal iz Italije, ga je zadela kap, kar mu je preprečilapreprečilo izvedbouresničevanje nadaljnjih ambicijciljev. Po Arnulfovinjegovi smrti leta 899 je bil njegov sedem let star sin [[Ludvik IV. Otrok]] v letu 900 kronan za kralja vzhodnega kraljestva pod vodstvom nadškofa Hatta I. iz Mainza, vendar ni bil maziljen. Njegovo "vladanje", tudi s pomočjo med drugim, nadškofa Hatta iz Mainza, je bilo pod vplivom nastajajoče nevarnosti Madžarov pod vodstvom [[Árpád Madžarski |Árpád]]a, ki je napadel že leta 899 v Italiji in po dveh pomembnih zmagah leta 906 in 910, pustošil vzhodno kraljestvo skoraj leto dni. Ko je Ludvik Otrok konec septembra 911 umrl, je bil 10. novembra frankovski vojvoda Konrad izvoljen, da ga nadomesti in je postal prvi nemški kralj, ki je prejel maziljenje.
 
=== Izvolitev Konrada in vzpostavitev vojvodine ===
[[Slika:KonradSiegel.jpg|thumb|Pečat kralja Konrada I.]]
Čeprav doso bili odzaradi Karla Velikega starejši plemenski vojvode zmedeni, so prebivalci vzhodnega frankovskegavzhodnofrankovskega cesarstva še vedno živeli v skladu s svojim plemenskim izvorom vz različnimi plemenskimi pravicami. Ko je Ludvik Nemški uporabil svoje sinove kot kralje starodavnih plemenskih območjihobmočij, je bilo razlikovanje dodatno spodbujeno s plemenskimi mejami znotrajv cesarstvacesarstvu. Neskončne bratomorne vojne in invazijevdori zunanjih sovražnikov, ki sta jih financirala, zlasti v časumed vladavinevladanjem Ludvika Otroka, duhovščina in plemstvo v vzhodnofrankovskem cesarstvu, so povzročile nadaljnjo izgubo ugleda karolinške dinastije. V obrambi pred zunanjimi sovražniki, se je okrepil položaj močnih lokalnih plemičev. Pogosto so kot vodje njihove plemenske zveze dejansko vodili boj proti Normanom in na Madžarom. Zaradi tega soje najmočnejše plemstvo obmejnih območij na Saškem in Bavarskem relativnosorazmerno zgodaj dosegli vrhunskidoseglo položaj vojvode. Od okoli leta 900 so tudi močni plemiči na Švabskem in v Frankoniji skušali doseči vojvodski položaj. Ob smrti Ludvika Otroka leta 911, so obstajalibili že trije sedeži plemenskih vojvod na Saškem, Frankovskem in Bavarskem, ki so raje kot karolinškega, izbrali enega izmed Frankovfrankovskega in nekarolinškega [[Konrad I. Nemški|Konrada I.]] kot novega skupnega vzhodnofrankovskega kralja. Lorena pa se je ob tej priložnosti pridružila zahodnemu kraljestvu. Zaradi zunanje grožnje in določenega občutka solidarnosti, se je oblikovalo neodvisno kraljestvo, ki je obsegalos (tako imenovaneimenovanimi mlajšemlajšimi) plemenskeplemenskimi vojvodinevojvodinami [[Frankonija|Frankonijo]], [[Saška|Saško]], [[Bavarska|Bavarsko]], [[Švabska|Švabsko]] in od 925 tudi [[Lorena|Loreno]].
 
Ko je Konrad I. vendarposkušal niupoštevati uspelcerkev, komu jeni skušal upoštevati Cerkev,uspelo uveljaviti svojosvoje vladavinovladavine proti vojvodom. Po neuspešnih poskusih, da bi ponovno osvojitiosvojil Loreno, je bil njegov ugled močno oslabljen, saj sta se leta 913 bavarski vojvoda [[Arnulf Bavarski|Arnulf]] in [[Erchanger Švabski]] šla v bojborila proti Madžarom, medtem ko je kralj ostalpa neaktivenne. Poskusi, da bi uveljavil svojo voljo pred njima in mogočnim vojvodom [[Henrik I. Ptičar|Henrikom Saškim]], mu niso uspeli. Konrad je tik pred svojo smrtjo leta 918 prepričal svojega brata Eberharda, da odstopi od nasledstva in podpre Henrika. Po mnenju kasnejšihpoznejših kronistov je bilo to storjeno iz spoznanja, daker jeni manjkalabilo sakralnaverske kraljevinakraljevine.
 
=== Henrik I. ===
[[Slika:016 ottosiegel 1.jpg|thumb|200px|Pečat Ota I., v uporabi mediz 936 -in 961, kaže kralja s sulico in ščitom.]]
OdHenrik, Sasovki inso Frankovga izbranizbrali HenrikSasi in Franki, je nadaljeval previdno. Z vojvodo Arnulfom Bavarskim in Burchardom II. Švabskim se je sporazumel in do leta 920 brezni bilo bojabojev. Priznala sta njegovo vladavino in zadržala pomembno pravico do razpolaganja s Cerkvijocerkvijo. To možnost je Henrik izkoristil za dodaten miroljuben nastop v Zahodnofrankovskem kraljstvukraljestvu z osvajanjem Lorene leta 925. InvazijaVdor Madžarske leta 926 obrne srečo njemu v prid, ko mu je uspelo ujeti madžarskega princa in je dosegel devet letnodevetletno premirje. Na državnem zboru (''Reichstag'') v [[Worms]]u leta 926 je seveda dobil priznanje za svoje regentstvo. Medtem je pokojnega vojvodo Burcharda zamenjal Henrikov mož, kot predzadnji vojvoda po kanonskem pravu. Sprejeta so bila grajska pravila, reorganizirana je bila straža in njegov ugled zaradi neservisiranjanepodpiranja Rudolfa Burgundskega se je povečal, kar bi lahko bila priložnost za pridobitev pomembne relikvije, ''Svetegasvetega kopja'', ki naj bi imelo kasnejepozneje pomembno vlogo pri presoji zmage Otona I.. Kasneje jePozneje pomirjen Henrik je v več akcijah proti Slovanom, leta 933 dosegel pomembno zmago proti Madžarom, nadalje proti NormaniNormanom na severu in leta 935 je zahodnofrankovski kralj priznal njegovo vladavino nad Loreno. Tik pred smrtjo leta 936, je še enkrat potrdil nasledstvo svojega sina za vojvodo.
 
=== Oton I. ===
Izvolitev Otona I. v Aachnu je bila skrbno uprizorjena in je poudarila zahtevo po moči saške dinastije in vzpostavitvi povezave zs univerzalnimsplošnim zahtevkom po oblasti Karla Velikega. Toda to je bilo treba izvršitinarediti. Oton se je soočilspoprijel s slovanskim uporom njegovihsvojih bratov Thankmarja in Heinricha, ki nista bila zadovoljna z nadomestilom premoženja kot nadomesteknadomestkom za del pravic v skladu s frankovskimi običaji. Poleg tega se je moral Oton posvetiti tudi neposlušnemu mlademu vojvodi Bavarske, ki mu ni hotel prepustiti pomembnih pravic Cerkvedo cerkve. Leta 939 sepa je bil Oton iz tega kaosa pojavil kot zmagovalec. RezultatPosledica je bila neomejena pravica do nasledstva najstarejšega sina in reorganizacija vojvodinj. Saška in Frankonija sta ostali neposredno v rokah kralja, medtem ko je v Loreni ponovno ustoličil Heinricha. V Bavarski vojvodini in Švabski vojvodini so bili povezani s poroko. Oton je dosledno nadaljeval to politiko dosledno kasneje in širil svoj vpliv, če je le bilo mogoče, s svojo družino.
 
[[Slika:HRR 10Jh.jpg|thumb|240px|ImperijKraljestvo (označenoznačeno z rdečo) z ‘’RegnumRegnum Teutonicorum’’Teutonicorum (modro) v 10. stoletju]]
KotKo si je [[Berengar II. Italijanski]] leta 950 prizadeval vladati v Italiji, je Oton videl, da je prišel čas, da razširi svoj vpliv na jug. Po temeljitih pripravah se je Oton preselil v Italijo, prevzel lombardskolombardijsko čast in se poročil Adelheidoz Adelajdo, vdovo nekdanjega kralja Italije. Preden je lahko nadaljeval z iskanjemiskanje cesarskega dostojanstva, jese bilmu prisiljen vje upor svojegauprl sinasin LiudolfaLiudolf ŠvabskegaŠvabski, ki se bal za svoj prestol. Leta 954 so madžarski notranji spori podžgali napad in obleganje Augsburga. Zunanjega sovražnikaOton je Oton potreboval zunanjega sovražnika, da je poravnaluredil vse spore in leta 955 premagal Madžare z veliko vojsko, v znamenju zmage Svetegasvetega kopja, Madžare premagal pri Lechfeldu pred Augsburgom. Ta zmaga je povečala Otonovnjegov sloves daleč čez meje njegovega kraljestva. PričakovanoPridobil si je dosegel cesarsko dostojanstvo,. koBerengar se je Berengar v Italiji ponovno oborožil za napad na Rim in je papež je Otona poklical na pomoč (960). Po temeljitih pripravah, ki so se začele leta 961, gamu je drugadrugi italijanskapohod akcijav Italijo 2. februarja 962 pripeljala doprinesel kronanjakronanje za cesarja.
 
VNa tretji italijanski odpravi 966-972966–972 je Oton zaokrožils svojo moč odpomočjo papeža zustanovil ustanovitvijo nadškofijenadškofijo [[Magdeburg]], ki podpiraje podpirala že doseženo vzpostavitev mejne grofije in vzpostavitev škofij ob širjenju na vzhod. Drug rezultat je bil, poPo dolgotrajnih sporih z Bizantinskim cesarstvom v južni Italiji, porokase je njegovega sinanjegov sin [[Oton II.|OtonaOton]] poročil s [[Teofanu Sklirina |Teofano]], bizantinsko princeso. Tudi Oton je svojo moč širil z vključevanjem usposobljeniusposobljenih duhovnikov pri upravljanju cesarstva. Ko je Oton I. leta 973, kmalu po sestanku v Quedlinburgu umrl, so vna veleposlaništvihposlaništvih vse Evrope dokumentirali sijaj njegove hiše, je bila v Evropi je bil ustanovljen [[hegemonija|hegemonski]] položaj novega Svetega rimskega cesarstva.
 
== Vzhodnofrankovski kralji ==
* [[Ludvik II. Nemški|Ludvik II.]] (Nemški), (805/809–876), kralj od 817 na Bavarskem in od 843 (po Verdunskiverdunski pogodbi) v Vzhodnofrankovski državi
* v delu cesarstva:
** [[Karlman Bavarski|Karlman]], (okoli 830–880), 876–880 kralj Bavarske, 877–879 tudi kralj Italije
Vrstica 50:
 
== Cerkev ==
Tri osnovne storitvedejavnosti samostanov lahkoso suverenopripomogle dolgujemok frankovskimsamostojnosti kraljestvomfrankovskih kraljestev: služenje vojaškega rokavojski, letno darovanje denarja ali delo in molitve za kraljevo družino in kraljestvo. SkupnoZnane so bili znan po tehničnem izrazukot ''servitium regis'' ("kraljeva storitev"). <ref>Bernhardt 1993, 77.</ref> GledePo naevidenci dokaze odv ''NotitiaNotitii de servitio monasteriorum'', (seznam samostanov in storitev, ki) so jihseznam udeleženci dolgovali pripraviti popripravili okoli letu 817, - breme vojaščinevojaščina in denarnadenarne donacijadonacije -so jebile
resnejša bila hujšadejavnost v zahodnfrankovskemzahodnofrankovskem kot v vzhodnofrankovskem delu. Le štirje samostani, navedeni kot "onkraj Rena" (''ultra Rhenum''), so dolgovalimorali izvajatiopravljati te storitve: Lorsch, Schuttern, Mondsee in Tegernsee. <ref>Bernhardt 1993, 112 and n. 116.</ref>
 
== Sklici ==
{{sklici}}
 
==Reference Viri ==
*Bernard Bachrach and David Bachrach. "The Saxon Military Revolution, 912–973: Myth and Reality". ''Early Medieval Europe'' '''15''' (2007), 186–222. {{doi|10.1111/j.1468-0254.2007.00203.x}}
*Bernard Bachrach and David Bachrach. "Early Saxon Frontier Warfare: Henry I, Otto I, and Carolingian Military Institutions". ''Journal of Medieval Military History'' '''10''' (2012), 17–60.