Karel Plešasti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Viri: viri |
cesar |
||
Vrstica 51:
Karel se ni ukvarjal samo z družinskimi spori, ampak tudi s stalnimi upori [[Akvitanci|Akvitancev]] in vojnami z [[Bretanja|Bretonci]]. Bretonci pod poveljstvom poglavarjev Nominoa in Erispoa so ga porazili v bitkah pri Ballonu (845) in Jenglandu (851) in uspešno obranili svojo neodvisnost. Karel se je vojskoval tudi z [[Vikingi]], ki so pustošili po severnem delu kraljestva in dolinah Sene in Loare in prodrli celo do meja [[Akvitanija|Akvitanije]]. Njihov umik je moral večkrat bogato plačati. S Pistreškim ediktom leta 864 je z uvedbo [[Konjenica|konjenice]] dosegel veliko mobilnost svoje armade. Njegova konjenica je bila predhodnica francoske, ki je slovela naslednjih 600 let. Z drugimi odloki je ukazal utrditev mostov na vseh rekah, kar naj bi preprečilo vdore Vikingov. Dva od njih sta rešila [[Pariz]] med obleganjem leta 885–886.
==Cesar==
Po smrti cesarja [[Ludvik II. Italijanski|Ludvika II. Italijanskega]], sina svojega polbrata [[Lotar I. Karolinški|Lotarja I.]], je Karel leta 875 s podporo [[Papež Janez VIII.|papeža Janeza VIII.]] odpotoval v Italijo, kjer je v [[Pavia|Pavii]] prejel kraljevo krono in v [[Rim]]u 29. decembra cesarske insignije. Ludvik Nemški, ki je bil tudi kandidat za nasledstvo Ludvika II., se je Karlu maščeval in napadom in opustošenjem njegovih posesti. Karel se je po napadu takoj vrnil na Zahod. Po smrti Ludvika Nemškega 28. avgusta 876 si je Karel poskušal prilastiti njegovo kraljestvo, vendar je bil bitki pri Andernachu 8. oktobra 876 odločilno poražen.
Papeža Janeza VIII. so medtem ogrozili [[Saraceni]], zato je pritisnil na Karla, naj pride branit Italijo. Karel je ponovno prečil [[Alpe]], vendar plemstvo nad njegovim pohodom tokrat ni bilo navdušeno. Udeležbo je odklonil celo Boso, njegov vladar v [[Lombardija|Lombardiji]]. V Italijo je istočasno prišel tudi sin Ludvika Nemškega Karlman. Karel Plešasti, bolan in v veliki stiski, se je odločil za vrnitev v [[Galija|Galijo]]. Med prečenjem Mont Cenis pri Brides-les-Bainsu je 6. oktobra 877 umrl.<ref>Riche 1983, str. 204. </ref> Nasledil ga je sin [[Ludvik Jecljavec]].
Po podatkih v Letopisih sv. Bertina so Karla takoj pokopali v opatiji Nantua v [[Burgundija|Burgundiji]]. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v baziliko Saint Denis v Parizu. Na njegovi grobnici je bila medeninasta spominska plošča, ki so jo med Francosko revolucijo pretalili.
Karel je bil velik podpornik izobraževanja, književnosti in cerkve. Dobro se je zavedal, da lahko samo s podporo škofovskega zbora uspešno kljubuje neposlušnemu plemstvu, zato je za svoje svetovalce izbiral med pripadniki visoke duhovščine, med njimi Guenelona Senškega, ki ga je zatem izdal, in Hincmarja Reimškega.
==Sklici==
| |||