Španska humanistična medicina v 20. stoletju: Razlika med redakcijama

Eden izmed raziskovalcev, ki so se ga dotaknile ideje pozitivizma je bil Santiago Ramón y Cajal<!-- Saragoza, 1852-Madrid, 1934 (López Piñeiro 2000). -->.<ref>Saragoza, 1852-Madrid, 1934 (López Piñeiro 2000).</ref> Svojo kariero je začel kot docent [[Anatomija|anatomije]] na Univerzi v Valencii, pozneje pa se je usmeril predvsem k nevrohistologiji. Je eden izmed pomembnejših znanstvenikov, saj je za svoje delo prejel tudi [[Nobelova nagrada|Nobelovo nagrado]] za področje [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|medicine]] leta 1906. Nagrado si je prislužil z raziskavami o strukturah [[Živčni sistem|živčnega sistema]]. Po prejetju Nobelove nagrade se je pričel ukvarjati z literarnimi spisi, kjer je izražal svoja stališča o pozitivizmu.

Omembo si zasluži tudi [[Endokrinologija|endokrinolog]] Gregorio Marañón<!-- Madrid, 1887-1960. --><ref>Madrid, 1887-1960.</ref>. Slednji ima po Alainu Guyu vodilno vlogo na področju psihiatrične filozofije (Guy 1985: 355-357). Marañón je bil direktor oddelka za  medicinsko patologijo v Splošni bolnišnici v [[Madrid|Madridu]]. S svojim delom je prispeval pomembne zaključke in razmišljanja ter tako pripravil pot do premišljevanj o medicinski antropologiji. Velik pečat so pustili njegovi eseji v katerih, zahvaljujoč znanju enkrinologije, slika patološko-biografske orise zgodovinskih in literarnih junakov, ki temeljijo na predhodni analizi čustev in imajo psihosomatski pristop: na primer, [[Don Juan]], ki ga predstavi kot nepopolnega človeka/moškega, ki se je nesposoben osredotočiti na zgolj en ljubezenski objekt (Marañón 1940); Frédéric Amiel, pri katerem Marañón analizira plašnost oziroma sramežljivost. Pomembne so tudi njegove sledeče raziskave: študije o izvoru [[Erektilna disfunkcija|impotence]], katere protagonist je  [[:es:Enrique_IV_de_Castilla|Enrique IV de Castilla]], o nasilnosti [[Tiberij|Tiberia]] in o želji po moči, kjer je glavni lik [[:es:Conde-duque_de_Olivares|conde-duque de Olivares]] (Abellán 1972: 316-317).

V Španiji se je med letoma 1940 in 1950 posvečalo veliko časa prevajanju del največjih predstavnikov nemške antropološke medicine <!-- Predvsem gre za dela Viktorja von Weizsäckerja (1886-1957), čigar dela so se začela prevajati leta 1946; za Richarda Siebecka (1883-1965), ki so ga začeli prevajati leta 1957; za Oswalda Schwarza (1883-1949), čigar esej je bil objavljen na Dunaju leta 1925 pod španskim naslovom »Psicogénesis y psicoterapia de síntomas somáticos« in je ključnega pomena za razumevanje Lainovega poimenovanja »procesa humanizacije« medicine. Leta 1932 je bil prej omenjen esej preveden. -->.<ref>Predvsem gre za dela Viktorja von Weizsäckerja (1886-1957), čigar dela so se začela prevajati leta 1946; za Richarda Siebecka (1883-1965), ki so ga začeli prevajati leta 1957; za Oswalda Schwarza (1883-1949), čigar esej je bil objavljen na Dunaju leta 1925 pod španskim naslovom »Psicogénesis y psicoterapia de síntomas somáticos« in je ključnega pomena za razumevanje Lainovega poimenovanja »procesa humanizacije« medicine. Leta 1932 je bil prej omenjen esej preveden.</ref> Ob istem času je Odbor (JAE) vlagal veliko truda v to, da bi se Španci odločili za izmenjave z Nemci, in tako odprli kulturni ambient Španije evropskim tokovom. Najbolj prepoznavne osebnosti tistega časa, v okolju dialoga med filozofijo in medicino, sta bila Pedro Laín Entralgo in Juan Rof Carballo. Oba sta nekaj let delovala in ustvarjala na [[Dunaj|Dunaju]] in v [[Köln|Kölnu]] in na ta način imela možnost pristnega stika z nemško antropološko medicino.

[[:es:Pedro_Laín_Entralgo|Pedro Laín Entralgo]]<!-- *15. februar 1908, Urrea de Gaén (Teruel), † 5. junij 2001, Madrid. --><ref><nowiki>*</nowiki>15. februar 1908, Urrea de Gaén (Teruel), † 5. junij 2001, Madrid.</ref>, zdravnik in zgodovinar, je veliko svojega časa posvečal prebiranju del von Weizsäckerja, glavnega predstavnika nemške antropološke medicine. Prav ta dela so mu olajšala in omogočila oblikovanje biografskega pojma patologije oziroma bolezni (Entralgo 1950: XIII). Laín Entralgo je poznan, poleg izčrpne zaloge del s področja zgodovine medicine, tudi po svojih esejih, ki govorijo o antropološki medicini. V teh skuša predstaviti pravo antropološko teorijo bolezni. V človeku, po Laínu, bolezen ni zgolj enostavna patološka reakcija, temveč tudi osebna realnost in biografski odgovor. Gre torej za to, da se združita skladnost bolnikovega telesa (prvine, ki ga sestavljajo), njegove nravi, pojmovanje tipično za tradicijo [[Hipokrat|Hipokratove]] medicine, kot bolnikova celostna osebnost (bolnik kot oseba). Ko obravnava bolnikove nravi, govori o tem, da je živo bitje podvrženo bolezni, ko pa govori o bolniku kot celostni osebi pride do zaključka, da je oseba vir bolezni, kar pomeni, da bolezen nosi v sebi, da bolezen obvladuje njegovo telo, ker bolezen telo obsede na pozitivni ali negativni način (Gracia 1972: 134)<!-- Pedro Laín Entralgo, El estado de enfermedad, Madrid, 1968, omenil ga je Diego Gracia, v delu El hombre enfermo como realidad personal (1972). --><ref>Pedro Laín Entralgo, El estado de enfermedad, Madrid, 1968, omenil ga je Diego Gracia, v delu El hombre enfermo como realidad personal (1972).</ref>. Laín Entralgo je pokazal, kako je v bistvu antropologija edinstvena podlaga filozofije medicine, saj celotno videnje medicine sestoji iz določene slike človeka. Iz definicije antropološke medicine Laín Entralga je možno izluščiti dejstvo, da je podlaga njegovih teorij splošna antropologija, kar pomeni splošno filozofsko poznavanje človeka.

[[:es:Juan_Rof_Carballo|Juan Rof Carballo]]<!-- *1905, Lugo, Galicia, † 1994, Madrid. --><ref><nowiki>*</nowiki>1905, Lugo, Galicia, † 1994, Madrid.</ref> je bil [[Biokemija|biokemični]] [[Patologija|patolog]]. Zanimala ga je predvsem psihosomatska medicina in razna vprašanja s področja medicinske antropologije. Bil je prvi, ki je v Španiji predstavil [[Psihoanaliza|psihoanalizo]], čeprav ni poznal celotne razsežnosti te metode v času predstavitve odkritja publiki. Rof Carballo je ponotranjil razliko med odnosi razumevanja in vzročno-posledičnimi odnosi, ki jo je izumil [[Karl Theodor Jaspers|K. Jaspers.]] Z razumevanjem teh odnosov je zdravil bolezni psihosomatskega izvora. Razlika med tema dvema tipoma odnosov vodi do dveh različnih zvrsti psihopatologij:  »psicopatología comprensiva«<!-- V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila. --><ref>V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila.</ref>, ki uporablja človekovo preteklost in genetsko determiniranost za razlago fenomena oziroma da bi prišla do trdnega notranjega dokaza, ter »psicopatología objetiva«<!-- V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila. --><ref>V angleščini se uporabljata izraza interdisciplinary psychopathology ter dual psychopathology, slovenske ustreznice nisem zasledila.</ref>, pri kateri prednjači vzročno-posledična povezava, preko katere se doseže objektivni dokaz (Rof Carballo 1994: 35-37). Poleg Jaspersa Rof Carballo v svojih delih veliko omenja tudi [[:de:Viktor_von_Weizsäcker|Viktorja von Weizsäckerja]]. Iz njegovih del je galicijski zdravnik črpal predstave o »Gestaltkreis«, oziroma o teoriji zaznavne in gibalne enotnosti, ki se nanaša na spoznanja, ki jih mora zdravnik imeti o svojem pacientu oziroma o bolniku<!-- Teorija o Gestaltkreisu govori o tem, da proces, s katerim človek spoznava čutno resničnost, nadomesti krožno gibanje, ki ne more biti definirano kot zgolj odgovor proti svetu. (Rof Carballo 1972: 20). --><ref>Teorija o Gestaltkreisu govori o tem, da proces, s katerim človek spoznava čutno resničnost, nadomesti krožno gibanje, ki ne more biti definirano kot zgolj odgovor proti svetu. (Rof Carballo 1972: 20).</ref>. Avtentična os Rof Carballeve antropologije je tudi kategorija spleta oziroma prepleta človeškega življenja z genetskim materialom in odnosom z ljudmi, ki skrbijo za njegovo vzgojo.