Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m {{Normativna kontrola}}
Primoss (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
{{wikivir}}
 
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]]. Zložil je štiri [[opereta|operete]], igro ''NikoliNe v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. Poznan je kot krajepisec, posebej ga je zanimala zgodovina gorenjskih krajev: ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' (1897), ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' (1898), ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' (1901). Njegova dela o zvonovih so dragocena, ker je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. V žanr zgodovinske povesti spadajo ''Bled in Briksen (1931), Junaška doba Slovencev (1935/36), ''Lipniški grad pri Radovljici'' (1939), v žanr biografije pa ''Primož Trubar'' (1935), ''Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki'' (1938), ''Naši zaslužni možje'' (1942).
 
Planinski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov (npr. ''Pri Severnih Slovanih'', 1906).