Vzhodnofrankovska država: Razlika med redakcijama

'''Vzhodnofrankovka država''' ali '''Vzhodnofrankovsko kraljestvo''' (latinsko ''regnum francorum orientalium'') je bila država, ki je nastala z delitvijo [[Frankovsko cesarstvo|Frankovskega cesarstva]] leta 843. Toin je zgodnjebila srednjeveškazgodnjesrednjeveška predhodnica [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]].

Z [[Verdunska pogodba|Verdunsko pogodbo]] iz leta 843, so sinovi [[Ludvik Pobožni| Ludvika Pobožnega]] († 840) [[Lotar I. Karolinški]], [[Karel Plešasti]] in [[Ludvik II. Nemški]], končali boj za oblast in uredili skupna pravila. Lotar je dobil osrednji del, Karl zahodni in Ludvik vzhodni del cesarstva, predvsem germansko govorečih dežel. Med njimi so bile vojvodine [[Alemanija]], [[Vojvodina Bavarska|Bavarska]], [[Saška vojvodina|Saška]] in [[vojvodina Turingija|Turingija]], pa tudi v severne in vzhodne marke z [[Danci]] in [[Slovani]]. Sodobni kronist Regino Prüm je zapisal, da bi lahko bili "različni ljudje" (''diversae nationes populorum'') vzhodnofrankovske, večinoma germansko in slovansko govoreči, »razlikovali so se med seboj v tekmovanju, trgovanju, jeziku in zakonih« (''genere moribus lingua legibus''). <ref>Goldberg 1999, 41: "the east Frankish kingdom [was] a political entity that laid the foundations for the kingdom of Germany".</ref><ref>Reynolds 1997, 257.</ref>

Po smrti zadnjega vzhodnofrankovskega [[Karolingi|Karolinga]] leta 911 je bila izvolitev Konrada za kralja pomemben korak na poti do neodvisnega kraljestva. Ta razvoj je bil leta 962 s kronanjem [[Oton I. Veliki|Otona I.]] končan, in velja za začetek Svetega rimskega cesarstva.

Delitev iz leta 843 je bila le delitev oblasti. SovpadaSovpadala je s frankovsko navado in ni pomenilopomenila konca skupnega frankovskega cesarstva. Ludvik I. Pobožni je leta 817 poskušal v [[Aachen|aahenskem]] Reichstagu z dednim pravom zagotoviti enotnost cesarstva, toki pa je bilo leta 829 ponovno onemogočeno, ko se je lotil reforme v korist svojega sina iz svojega drugega zakona, Karla. To je sprožilo boj za oblast, ki je bil končan s sporazumom iz Verduna. To ni bila trajna rešitev imperija pod enim vladarjem, vzhod in zahod se celo bolj oddaljila. To je bila posledica dejstva, da so boji za moč med Karolingi privedli do zanemarjajo boja proti zunanjim sovražnikom. Opustošenje, ki so ga povzročali cesarstvu [[Normani]], [[Saraceni]] in od leta 899 dalje [[Madžari]] v rajhu, je privedlo do izgube ugleda karolinške dinastije in omejene možnosti za vzpon lokalnih voditeljev.