Društvo mrtvih pesnikov: Razlika med redakcijama

V sklopu promocije novega albuma so DMP 27. 3. 1998 odigrali uspešen koncert v novomeški športni dvorani Marof ter se tako po šestih letih in pol ponovno na velikem odru predstavili domači publiki. V naslednjih dveh mesecih je skupina imela še več odmevnih nastopov, predvsem v Ljubljani in Novem mestu. Med njimi prednjači študentska Cvičkarija na Gospodarskem razstavišču pred 6000 obiskovalci, poleg tega pa so DMP igrali še na raznih študentskih zabavah ter po šolah. V tem obdobju je bila skupina stalno medijsko prisotna z videospoti, pesmimi tedna (v enem mesecu Čutm te in Rabm na Valu 202), televizijskimi nastopi (Pomp, POP TV, lokalne TV …) ter radijskimi intervjuji širom po Sloveniji. Popularnost skupine je s tem vztrajno rasla.

 

Po dveletnem ustvarjalnem premoru so se konec poletja 2000 DMP ponovno za nekaj tednov zabivakirali v „svojem“ zaklonišču, kjer vadijo še danes, in začeli postavljati aranžmaje za nove skladbe. Rojevati se je začela plošča, ki so jo fantje posneli v septembru in oktobru 2000, tudi tokrat v novomeškem studiu Luca. Plošča z dvanajstimi avtorskimi skladbami je začela dobivati svojo podobo pod producentsko taktirko obeh avtorjev ter ob koproducentski pomoči Tomislava Jovanovića Tokca. Potrebno je dodati, da sta kot tekstopisca sodelovala tudi Tomaž Koncilija (Na drugi strani neba) in Ljubljančan Marko Stadler (On the wrong side of town). Pri snemanju so sodelovali še Tomislav Jovanović Tokac, Davor Klarič na hammondu in rhodesu, tolkalista Miro Tomšič in Primož Malenšek, DJ PlankTon – Igor Vuk, Tomaž Borsan, Sašo Đukić Straški, Goran Balog idr. Posneti material je tonsko obdelal Tomaž Maras Mot, novi CD in kaseta skupine pa sta izšla pri založbi Nika pod naslovom ''[[20:00]]'' (Dvajset nič nič). Fotografije na ovitku so delo Boruta Peterlina in Marka Zajca, vse skupaj pa je oblikoval Radovan Arnold.

Slogovno je nova plošča ostala v mejah pop-rocka, čeprav je na njej moč zaslediti nekaj izletov v drugačne glasbene vode. Aranžmajsko gre za predvsem kitarsko glasbo z očitno tendenco po vrnitvi k pristnejšemu, bazičnemu, a še vedno modernemu in sodobnemu zvoku.