Onesnaževanje morja: Razlika med redakcijama

'''Onesnaževanje morja''' je posledica vstopa škodljivih ali potencialno škodljivih snovi v [[ocean]]. Te snovi so: [[Kemikalija|kemikalije]], delci, [[industrijski odpadki|industrijski]], [[kmetijski odpadki|kmetijski]] in stanovanjski [[odpadki]], [[hrup]], ali širjenje [[Invazivna vrsta|invazivnih]] [[Organizem|organizmov]]. Osemdeset odstotkov morskega onesnaževanja prihaja iz [[Kopno|kopnega]]. Onesnaženost [[Zrak|zraka]] je tudi dejavnik, ki prenaša [[pesticid|pesticide]] ali umazanijo iz kopnega v ocean. Onesnaženost zraka in kopnega sta škodljiva za morsko življenje in njihovo okolje. <ref>{{Cite web|title = What is the biggest source of pollution in the ocean?|url = http://oceanservice.noaa.gov/facts/pollution.html|website = oceanservice.noaa.gov|accessdate = 2015-11-22|language = EN-US|first = US Department of Commerce, National Oceanic and Atmospheric|last = Administration}}</ref>

Onesnaževanje pogosto prihaja od zunanjih virov, kot so [[voda]] onesnažena z kmetijskimi gnojili, umazanija in prah, ki ga prenaša [[veter]]. Oblika onesnaževanja vode, se nanaša na okužbo s čezmernim vnosom hranil. To je glavni vzrok za [[Evtrofikacija|evtrofikacijo]] površinskih voda, v katerih presežek hranil, običajno [[dušik]]a ali [[fosfor]]ja, spodbudita rast [[Alge|alg]].

Veliko potencialno strupenih [[Kemikalija|kemikalij]] se drži majhnih delcev, s katerimi se prehranjuje [[plankton]] in [[bentos]] živali, ki so večinoma bodisi pasivne ali filtrator. Na ta način se toksini koncentrirano premikajo navzgor v prehranjevalni verigi. Številni delci združujejo kemično tako visoko prebavo kisika, zaradi česar izlivi postane anoksični[[anoksično okolje|anoksičen]].

Strupene kovine lahko uvedemo tudi v morsko [[Prehranjevalna veriga|prehranjevalno verigo]]. To lahko povzroči spremembo [[Tkivo|tkiva]] snovi, biokemije, vedenje, razmnoževanje in zatreti rast morskega življenja. Prav tako veliko živalske hrane vsebuje veliko ribje moke ali ribje vsebine- [[hidrolizat]]. Na ta način se lahko morski toksini prenesejo na kopenske živali in se pojavljajo kasneje v mesu in mlečnih izdelkov.

Čeprav je zgodovino onesnaževanja morja dolga, so bili sprejeti pomembni mednarodni zakoni za boj proti onesnaževanju morja šele v dvajsetem stoletju. Onesnaževanja morja je bila skrb med več konferencami [[Združeni narodi|Združenih narodov]] o Zakonu morja v začetku leta 1950. Večina znanstvenikov je verjela, da so oceani tako veliki, da so imele neomejeno sposobnost za redčenje in tako onemogočili, da je bilo onesnaževanje neškodljivo.

Od [[1950]] in do začetku leta [[1960]], je bilo nekaj polemik o odlaganju [[Radioaktivni odpadek|radioaktivne]] odpadkov v morje. Ob obali Združenih držav Amerike jih je odlagalo podjetje, ki mu je komisija za atomsko energijo podelila licenco. V Irskem morju od britanskega predelovalnega obrata iz Windscale, in v Sredozemskem morju, ki ga je odlagala francoska Commissariat à l'Energie atomique. Po polemiki v Sredozemskem morja je [[Jacques-Yves Cousteau|Jacques Cousteau]] postal svetovna osebnost v kampanji za zaustavitev onesnaževanja morja. Onesnaževanje morja je prišlo na mednarodne naslovnice po letu 1967-nesreča tankerja [[Torrey Canyon]] in potem leta 1969 v Santa Barbari - razlitje nafte ob obali Kalifornije[[Kalifornija|Kalifornij]]e.

Onesnaževanja morja je bilo pomembno področje razprave na konferenci Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Tega leta je prišlo tudi podpis Konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi, včasih imenovana konvencija London. Konvencija London ni prepovedovala onesnaževanje morja, vendar je bilo naredila, črne in sive sezname za snovi, ki jih je treba prepovedati (črna), nadzorovati z nacionalnimi organi (siva). Cianid in visoko radioaktivni odpadki, na primer, so bili dani na črnem seznamu. Konvencija London se uporablja samo za odlaganje odpadkov z ladij, in s tem ni nič za urejanje odpadkov, ki so izpuščeni z tekočinami iz cevovodov.<ref>Hamblin, Jacob Darwin (2008) ''Poison in the Well: Radioactive Waste in the Oceans at the Dawn of the Nuclear Age.'' Rutgers University Press. ISBN 978-0-8135-4220-1</ref>

Ena skupna pot vnosa, ki ga imajo onesnaževalci morja so reke. Izhlapevanje vode iz oceanov preseže padavine. Ravnotežje se vzpostavi z dežjem preko celin, ki se nato vrne v reko in potem v morje. Reka Hudson v državi New York in reka Raritan v New Jersey, ki se prelijata na severnih in južnih straneh Staten Island-a, so vir onesnaženja z [[Živo srebro|živim srebrom]] zooplanktona[[zooplankton]]a (členonožci) na odprtem morju. Najvišja koncentracija ni ob ustjih rek, ampak 70 kilometrov južno, bližje Atlantic City, saj voda teče blizu obale in traja nekaj dni preden se plankton nahrani s toksini.

Onesnaževalci pridejo v reke in morje neposredno iz [[Kanalizacija|kanalizacije]]. So pa večinoma iz komunalnih in industrijskih odpadkov, včasih v obliki nevarnih in strupenih odpadkov. Celinsko rudarjenje za [[baker]], [[zlato.]] itd, je še en vir onesnaževanja morja. Večina onesnaženja je samo zemlja, ki konča v rekah, ki se izlivajo v morje. Vendar pa lahko povzročajo težave nekateri minerali, ki se pojavijo pri rudarjenju.

Npr. [[Baker]], ki lahko vpliva na življenjsko dobo in razvoj [[koralni polip|koralnih polipov]].<ref>{{cite web|author=Young, Emma |year=2003|title=Copper decimates coral reef spawning|url= http://www.newscientist.com/article.ns?id=dn4391|accessdate=26 August 2006}}</ref> Rudarstvo ima slabo zgodovino varstva okolja v preteklosti.