Alzacija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
dopolnjeno |
||
Vrstica 17:
'''Alzacija''' ([[francoščina|francosko]] ''Alsace'', [[nemščina|nemško]] ''Elsass'') je severovzhodna [[Francija|francoska]] [[seznam francoskih regij|regija]] ob meji z [[Nemčija|Nemčijo]] in [[Švica|Švico]]. Njeno [[glavno mesto|glavno]] in hkrati največje mesto je [[Strasbourg]].
Pokrajinsko Alzacijo običajno opisujejo kot območje med [[Vogezi]] in Renom. Politične meje, ki določajo Alzacijo so se v vsej zgodovini večkrat menjale. Zgodovinski pomen ima predvsem vojvodstvo Alzacija (7. in 8. stoletje), dve deželni grofiji v Alzaciji (12.-17. stoletje) v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti in prva francoska pokrajina Alzacija (17.-18 stoletje). Sedanje meje departmajev [[Bas-Rhin]] in [[Haut-Rhin]], ki sta trenutna oblika, temeljijo na mejah iz časa francoske revolucije in [[Frankfurtski mir (1871) |Frankfurtskem miru]] 1871 (Belfort je bil ločen od Alzacije).
Od 17. stoletja dalje je Alzacija večkrat spremenila politično pripadnost, podajali sta si jo Francija in Nemčija oziroma njuni predhodniki.
Z 8280 km² je Alzacija najmanjša regija po površini na francoskem ozemlju in je imela 1.868.183 prebivalcev (1. januar 2013).
== Ime ==
Ime "Alzacija" lahko zasledimo v staro visoko nemškem ''Ali-saz'' ali ''Elisaz'', kar pomeni "tuje področje". <ref>{{cite book|last=Bostock|first=John Knight|title=A Handbook on Old High German Literature|year=1976|publisher=Clarendon Press|location=Oxford|isbn=0-19-815392-9|url=https://books.google.com/books?id=IE4rmWpDh3gC&pg=PA20&lpg=PA20|edition=2nd|author2=Kenneth Charles King |author3=D. R. McLintock |editor=Kenneth Charles King, D. R. McLintock|page=20}}</ref> Druga razlaga je iz germanskega ''Ell-Sass'', ki pomeni "sedeti na Ill", reka v Alzaciji. <ref>Roland Kaltenbach: ''Le guide de l’Alsace'', La Manufacture 1992, ISBN 2-7377-0308-5, page 36</ref>
== Geografija ==
[[Slika:Alsace topo.png|thumb|hochkant=1.4|Topografija Alzacije]]
Alzacija meji na [[Nemčija|Nemčijo]] (na severu [[Porenje-Pfalška]], na vzhodu [[Baden-Württemberg]]) in [[Švica|Švico]] (kanton Basel Stadt, Basel-Landschaft, [[kanton Solothurn| Solothurn]] in [[kanton Jura| Jura]]). Na Zahodu Alzacija meji na [[Lorena|Loreno]], na jugu na regijo [[Bourgogne Franche-Comté]].
Danes Alzacija meri v dolžino med severom in jugom 190 kilometrov, medtem ko je od vzhoda so zahoda le 50 kilometrov. Na vzhodu Alzacija meji na Ren, na zahodu preko glavnega grebena Vogezov. Na severu Bienwald in Pfälzerwald označujeta pomembna obmejna območja, na jugu je severni rob [[Jursko pogorje|Jurskega pogorja]] in na jugozahod odprta v ''Trouée de Belfort'' – Burgundska vrata, prvič po letu 1871 bližje k [[razvodje|razvodju]] med [[Rona|Rono]] in Renom.
Geološka zgodovina sega od predkambrija do kvartarja. <ref>''[http://www.lithotheque.site.ac-strasbourg.fr/category/geologie_regionale/histoire Geologie des Elsasses]'' Webseite ''Lithothèque d’Alsace'' (auf französisch).</ref>
V Alzaciji, so zaradi naravnih danosti naslednje glavne prostorske enote:
* Pretežni del, ki ga zaseda alzaška ravnina (''Plaine d'Alsace''), tvori južni del Breisgau in Ortenau na nemški strani in Petit in Grand Ried na strani alzaški strani Zgornje porenjskega grabna. Skozenj teče reka Ill, v dolini prevladujejo žita. Obstajajo tudi velika gozdna območja kot Hagenauer Forst na severu in Harthwald na jugu. Poleg prostranih ravnin se pojavljajo tudi valovita hribovita območja (na primer Kochersberg severozahodno od Strasbourga, zahodno Sundgau in vzhodno Burgundska vrata, na območju med gozdom Hagenau in Bienwald).
* Na zahodu pokrajino obvladujejo [[Vogezi]], ki so prerezani s širšimi dolinami pritokov reke Ill. Tukaj so visoki pašniki (''Hautes Chaumes''), ki se izmenjujejo z gozdovi. ''Grand Ballon'' je s 1424 m najvišji vrh v Alzaciji in Vogezih. V Franciji, površine v severnih Vogezih (''Vosges du Nord'') tvorijo naravno prostorsko enoto z Pfalškim gozdom.
* Med ravnino in Vogezi je ozko območje vznožja hribov. Tipično za ta "Vogeški Piemont " so vinogradi.
* Na skrajnem jugu Alzacije je tudi del v Jurskega pogorja (Pfirter Jura).
== Zgodovina ==
[[Slika:Ostheim MG 4484.JPG|thumb|Štorklje v Ostheimu]]
[[Slika:Traditional Alsatian female headwear, Musée alsacien, Strasbourg-2.jpg|thumb|Tradicionalna ženska pokrivala v Alzaškem muzeju v Strasbourgu]]
[[Slika:GeispolsheimElsässerTrachtL1050541.JPG|thumb|Alzaška noša iz Geispolsheima]]
=== Prazgodovina in do leta 58/52 pr. n. št. ===
Današnja Alzacija je bila prvič naseljena ljudmi pred približno 700.000 leti, vsaj pred približno 50.000 leti pa s [[Homo sapiens]]om. [[Neolitska revolucija]] je potekala v 6. tisočletju pr. n. št.. Prva odkritja, ki kažejo na politično elito, so bila datirana v približno leto 2000. Približno 550 let je trajalo obdobje [[Kelti|Keltov]], v Alzaciji so od okoli 600 do leta 58/52 pr. n. št. domnevno prevladovala majhna ozemlja.
=== Rimsko obdobje 58/52 pr. n. št. do leta 476 ===
Ko je [[Galija|Galijo]] 58-52 pr. n. št. osvojil [[Gaj Julij Cezar|Cezar]], so prišli tudi na ozemlje današnje Alzacije [[Rimljani]] in ostali do konca zahodnega rimskega cesarstva sredi 5. stoletja. V teh 500 letih je bil Ren vsaj 3. stoletja prva in vedno znova meja Rimskega cesarstva. Od 1. stoletja dalje se je razvilo [[Galsko-rimska kultura|Galsko-rimsko]] prebivalstvo, prav tako pa so se asimilirale prve germanske skupine, kot tudi približno 350 stalno naseljenih [[Alemani|Alemanov]]. Slednji so se razvili le v današnjem Sundgau, nekakšni predhodnici državne (in predfrankovske) avtonomije.
Sprva so bili osredotočeni na zasedenih ozemljih pod vojaško upravo. Leta 89 ali 90 je bila ustanovljena provinca ''Germania superior'' ([[Gornja Germanija]]), ki je obsegala tudi današnjo Alzacijo. Kot del [[Dioklecijan]]ove cesarske reforme je bila južna Alzacija 297 provinca [[Maxima Sequanorum]], dodeljena severni provinci [[Germania prima]] (Germania I.). Pripadajoča meja province je v veliki meri ustrezala poznejšim in sedanjim mejam med Sundgauom, Haut-Rhin na eni strani in Nordgau, Bas-Rhin na drugi strani. <ref>Ausführlicher Reinhard Stupperich, ''Das Elsass in römischer Zeit,'' in: Michael Erbe (Hrsg.), ''Das Elsass,'' S. 18–28.</ref>
=== Vmesno obdobje ===
Po umiku rimskih vojakov iz Alzacije do leta 476, je verjetno prišla skupaj z Alemanijo pod [[Ostrogoti|Ostrogotski]] [[protektorat]]. Že približno dve desetletji kasneje, okoli 496, sta bili Alzacija in Alemanija del [[Frankovsko cesarstvo|frankovskega cesarstva]]. Tu šteje Alzacijo z v 7. stoletju pripadajočo vojvodino Alemanijo, nato pa je obstajala do sredine 8. stoletja pod [[Etichonidi|etichonidsko alzaško vojvodino.
=== Frankovsko cesarstvo ===
V frankovskem obdobju, natančneje od približno leta 500, dalje je obstajalo močno priseljevanje germanskih naseljencev, ki je postopoma prevladalo nad Galsko-rimskim prebivalstvom. V tem času je nastalo ime "Alzacija". Strasbourg, od leta 614 [[škofija]], je bil poleg [[Basel|Basla]] in [[Speyer]]ja, najbolj pomembno mesto v regiji.
V Frankovskem cesarstvu je bila Alzaciji med letoma 842 in 925 štirikrat spremenjena regionalna politična vloga: 842 je pripadla Srednjemu frankovskemu kraljestvu, 870 Vzhodnemu frankovskemu kraljestvu, 913 Zahodnemu frankovskemu kraljestvu in končno 925 nazaj v Vzhodno frankovsko kraljestvo. To je že bil zametek konfederacije [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], v okviru katerega je bila večina razvijajočih alzaških regij in manjših držav, ki so veljale vse do 17. stoletja. Strasbourg postal drugo največje mesto v vzhodnem cesarstvu (za Kölnom).
=== Sveto rimsko cesarstvi nemškega naroda 925–1648 ===
Spet v Vzhodnem frankovskem kraljestvu (925), je Alzacija igral najprej posebno politično vlogo, vendar je najkasneje 988-1254 postala del [[Švabska vojvodina|Švabske vojvodine]]. Dve okrožji, Nordgau in Sundgau, sta bili ustanovljeni kot upravni enoti med koncem 8. in sredino 10. stoletja. Poleg tega je Alzaciji pripadlo doslej ločeno [[Jursko pogorje]] (na jug do reke [[Aare]]).
Še posebej ob koncu obdobja [[Stauferji|Stauferjev]] leta 1254 in povezano s kvazi reševanjem njihove Švabske vojvodine, a tudi zaradi počasnega propadanja osrednje oblasti v kraljestvu, je bilo veliko različnih političnih vladarjev. Ti so hitro postali dejanski nosilci glavnih političnih pristojnosti vlade. Delovali so pod okriljem cesarstva, od 17. stoletja pod Francoskim kraljestvom in so bili vladarjem vezani na zelo različnih stopnjah. Regionalne politične institucije so bile [[Deželni stanovi]] in [[Cesarska okrožja]], v francoskem obdobju ''Intendance'', ''Gouverneur'' in ''Conseil souverain''.
Večja pooblastila je imela Alzacija pod kraljevsko hišo [[Habsburžani|Habsburg]] (samo do 1648), [[Hanau-Lichtenberg]], [[Württemberg]] in [[Rappoltstein]], mesto Strasbourg in mesta lige Deospolis, posvetni vladarji škofij v Strasbourgu in Baslu in v opatiji Murbach pa računali na posesti spodnjealzaških vitezov. Cesarsko mesto [[Mulhouse]] se je pridružilo leta 1515, ko je zapustilo prejšnjo [[Stara švicarska konfederacija|Staro švicarsko konfederacijo]] in tako ostalo eno redkih območij brez francoskih suverenih pravic (do leta 1798).
=== Francoska kraljevina 1648–1789 ===
Med letoma 1633 in 1681 je Francosko kraljestvo postopoma prevzelo, deloma s pogodbami (de jure), deloma s priključitvijo (de facto) večino alzaških regij pod deželno oblast, vendar običajno brez pravic suverene države. Habsburžani so nasprotno, prišli leta 1648 z [[Vestfalski mir|Vestfalskim mirom]] z vsemi alzaškimi pravicami in premoženjem. Aneksijo (Strasbourg nazadnje 1681) je vodila Francija pretežno v okviru tako imenovane [[Reunije]]. Na podlagi pogodb za Rijswijk v 1697 in Rastatt v 1714 je Francoska kraljevina tudi de jure prevzela politično oblast v anektiranih ozemljih.
Vendar pa na novo pridobljena območja niso preselili v francosko carinsko območje. Francoska carinska meja je še naprej ostala nad Vogezi. Mnoga posestva, ki so bila pod francosko nadvlado, so lahko še naprej bolj ali manj delovala avtonomno in samostojno upravljala.
Kombinacija enotne vlade in tradicionalnih običajev ter gospodarskega prostora so bili pomembni dejavniki kulturnega in gospodarskega razcveta, ki ga je Alzacija doživela med 1648-1789. Francoščina se je razširila po vsej Evropi in še posebej v Alzaciji, kot upraven, trgovski in diplomatski jezik med mestno in podeželsko elito. Nasprotno je alemanščina (in romanščina) kot narečje ostala v Alzaciji in pridobila še nemški jezik; na Univerzi v Strasbourgu na primer, se še vedno poučuje v nemščini.
=== Po francoski revoluciji 1789–1871 ===
Na začetku [[francoska revolucija|francoske revolucije]] je bilo leto 1789 v luči združevanja in centralizacije Francije, ukinjene so bile tradicionalne pravice alzaških gospostev in ustanovljena dva departmaja [[Haut-Rhin]] in [[Bas-Rhin]]. Od pristopa Mulhousa k Francoski republiki leta 1798 je bila celotna sedanja Alzacija francoska regija. Druga pariška pogodba iz leta 1815 je dala danes veljavne francoske zunanje meje (Landau in druga manjša območja v severni Alzaciji sta prišla pod Bavarsko). Kot pri drugih ne-francosko govorečih regijah Francije ali drugih manjšinskih območjih drugih evropskih držav, je jezik manjšine, zlasti v šolah, vedno dopolnjen z jezikom večine ali z njim izpodrinjen.
=== Dežela Alzacija-Lorena 1871–1918 ===
[[Slika:DieWiedererstehungdesDeutschenReiches1871L1010769 (2).JPG|thumb|Hermann Wislicenus (1825–1899): desno: Alzacija s Strasbourško stolnico in Lorena z stolnico Metzer, poklon cesarja Wilhelma I. (cesarska dvorana v Goslarer Kaiserpfalz, osrednja slika '' Oživitev nemškega cesarstva leta 1871'' iz leta 1882)]]
[[Slika:LesannexésenAlsaceBettannierL1000506 (2).JPG|thumb|links|Albert Bettannier (1851-1932): ''Les annexés en Alsace'', 1911, Musée de la Cour d’Or Metz, muzej nemško-francoske vojne 1870/71 in čas aneksije v Gravelotte]]
Francija je začela [[Francosko-pruska vojna |francosko-prusko vojno]] (1870-71) in je bila poražena od [[Prusija|Prusije]] in drugih nemških držav. Konec vojne je privedel do združitve Nemčije. [[Otto von Bismarck]] je leta 1871 anektiral Alzacijo in severno Loreno k novemu nemškemu cesarstvu; <ref>{{cite web|url=https://archive.org/stream/alsacelorraines00cerfgoog/alsacelorraines00cerfgoog_djvu.txt|title=Full text of "Alsace-Lorraine since 1870"|publisher=}}</ref><ref>[http://query.nytimes.com/mem/archive-free/pdf?res=9A05E3D81338E633A25753C3A9639C946496D6CF REMAKING THE MAP OF EUROPE] by Jean Finot, ''The New York Times'', May 30, 1915</ref>}} za razliko od drugih držav članic nemške zveze, ki so same imele vlade, je bilo novo cesarsko ozemlje Alzacije in Lorene podrejeno cesarju in neposredno Berlinu. Med 100.000 in 130.000 Alzačanov (skupno število prebivalcev je bilo okoli milijon in pol) se je odločilo, da ostanejo francoski državljani in zapustijo Reichsland Elsass-Lothringen, mnogi od njih so se preselili v [[Francoska Alžirija|Francosko Alžirijo]] kot ''[[Pieds-Noirs]]'' (izraz, ki se nanaša na krščansko in judovsko ljudstvo, katerih družine so se selile iz vseh delov Sredozemlja v Francosko Alžirijo, francoski protektorat v Maroku ali francoski protektorat Tunizijo, kjer so mnogi živeli že več generacij, in ki so bili izgnani ob koncu francoske oblasti v Severni Afriki med letoma 1956 in 1962). Šele leta 1911 je bila Alzaciji-Loreni dodeljena določena mera avtonomije, ki se je odražala tudi v zastavi in himni (''Elsässisches Fahnenlied''). Leta 1913 pa je incident v Savernu (francosko: ''Incident de Saverne'') pokazal meje te nove tolerance alzaške identitete.
=== Francija med obema vojnama 1918–1940 ===
Med prvo svetovno vojno, da bi se izognili borbe med brati na kopnem, je veliko Alzačanov služilo vojsko kot jadralci v ''Kaiserliche Marine'' in sodelovalo pri uporu Naval, kar je privedlo do abdikacije cesarja novembra 1918, in zapustilo Alzacijo in Loreno brez nominalne glave države. Mornarji so se vrnili domov in poskušali ustanoviti republiko. Medtem je bil Jacques Peirotes, v tem času poslanec v deželnem svetu Alzacije-Lorene, izvoljen za župana Strasbourga, je bila razglašen poraz nemškega cesarstva in prihod Francoske republike, je samooklicana vlada Alzacije in Lorene razglasila neodvisnost kot "republika Alzacije in Lorene". Francoske enote so prodrle v Alzacijo manj kot dva tedna pozneje, zatrle stavke delavcev in odstranile novoustanovljene Sovjete in revolucionarje z oblasti. Ob prihodu francoskih vojakov je veliko Alzačanov in lokalnih prusko / nemških administratorjev in birokratov navijalo za ponovno vzpostavitev reda. <ref>Have a look at this [http://www.ina.fr/archivespourtous/popup.php?vue=partenaire&partenariat=1df07ccad656b16c3f7dcd36ce620f11 archive video].</ref> Čeprav je ameriški predsednik [[Woodrow Wilson]] vztrajal, da naj bi regija samostojno odločala glede pravnega statusa, saj je njena ustava navajala, da je vezana izključno organom cesarja in ne nemški državi, Francija ni tolerirala plebiscita, kot podporo [[Društvo narodov|Društvu narodov]] za nekatera vzhodno nemška ozemlja v tem času, saj so se Alzačani po mnenju francoske javnosti, osvobodili nemške oblasti. Nemčija je odstopila regijo Franciji v skladu z [[Versajska mirovna pogodba|versajsko mirovno pogodbo]].
Politike prepovedujejo uporabo nemščine in zahtevajo, da se uvede francoščina. [14] Kljub temu, da ne nasprotujejo Alzaški regiji, niso bile izpostavljene nekatere zakonske spremembe, ki so se zgodile v preostalem delu Francije med 1871 in 1919, kot je francoski zakon o ločitvi cerkve in države v 1905.
=== Pripojitev Rajhu med drugo svetovno vojno 1940–1945 ===
Ob zaključku [[Bitka za Francijo |akcije na zahodu]] leta 1940, je nemška [[Wehrmacht]] najprej zasedla Alzacijo, domnevajo da s pomočjo bogate nemške civilne uprave in ustanovila nov ''Gau Baden-Alsace''. Z aneksijo (de facto) je Reich prevzel oblast v državi; uradni odstop ozemlja s pogodbo (de jure) s Francijo je imel učinek na druge vojne dogodke. Robert Wagner je postal ''gauleiter'' Baden in vodja civilne uprave v Alzaciji. Ne glede na materni jezik je prišlo do prisilne germanizacije, v kateri je bilo 45.000 ljudi izgnanih ali deportiranih iz Alzacije. Približno 130.000 Alzačanov in Lorenov je med letoma 1942 in 1944, kot nemške državljane, zaposlil Wehrmacht in Waffen SS (vključno s številnimi prostovoljci) in približno 42.500 je bilo ubitih. Večina vojakov je bila uporabljena na vzhodni fronti. V ofenzivi od novembra 1944 so zavezniki sodelovali z novo ustanovljeno francosko 1. armado v več delih Alzacije in jo pridobili nazaj v Francijo. Nekateri deli severne Alzacije so bile osvobojene šele marca 1945 v operaciji ''Undertone'' pod francoskim nadzorom.
=== Francija po letu 1945 ===
Leta 1949 je [[Svet Evrope]] ustanovil svoj sedež v [[Strasbourg]]u; ustanovil je "evropsko tradicijo" v Alzaciji. Leta 1972 se je Francija razdelila v 21 regij. Dva departmaja sta nastala ob Renu ([[Haut-Rhin]] in [[Bas-Rhin]]), oblika, ki je trajala do leta 2015 z nastankom regije "Alzacije" (''Région Alsace''). Evropski parlament je prvič zasedal v sejni sobi (polkrožni dvorani) Sveta Evrope, leta 1999 pa se je preselil v lastno stavbo. Tesne gospodarske vezi s sosednjimi regijami se nahajajo predvsem v ''Regio Basiliensis'' (Basel).
V 1980-ih je bila podana zahteva nemški vladi za finančno odškodnino za zaplenjeno premoženje v Alzaciji s strani Wehrmachta med drugo svetovno vojno, v povprečju nekaj več kot 3.000 DM na upravičenca.
Po vojni je bil alzaški jezik in kultura z uradne in politične strani marginaliziran, tako da je velik del prebivalstva prevzel francoščino kot prvi jezik. Strukturne spremembe v kmetijstvu, urbanizaciji in priseljevanje iz drugih delov Francije in Italije, Portugalske, Turčije in Magreba je prav tako spremenil sestavo prebivalstva.
Uradni in šolski jezik v Alzaciji je danes izključno francoščina. Poznavanje avtohtonih narečij alemanščine (povzeti v izrazu alzaščina ali alzaška nemščina) ali visoke nemščine zato hitro upada in jih je v veliki meri še vedno mogoče najti pri starejših ljudeh.
1. januarja 2016 je bila nekdanja Alzaška regija pripojena regiji Lorena in Champagne-Ardenne v novo regijo Alsace-Champagne-Ardenne-Lorraine (delovni naslov), kar je privedlo do protestov med prebivalstvom. <ref>http://www.schwarzwaelder-bote.de/inhalt.strassburg-elsaesser-wehren-sich-gegen-fusion.a1399c37-b776-450d-8508-d24f5d166f81.html</ref>
=== Časovnica ===
{| class="wikitable sortable"
|- "
! Leto
! Dogodek
! style="width:20%;"|Vladar
! style="width:12%;"|Uradni ali jezik skupnosti
|-
| 5400–4500 pr. n. št. || [[Kultura linearne keramike||—||neznan
|-
| 2300–750 pr. n. št. || [[Kultura zvončastih čaš]]||—||Proto-keltski govor
|-
| 750–450 pr. n. št. || [[Halštatska kultura]] zgodnja [[železna doba]] (zgodnji Kelti)||—||Noben; stara keltščina
|-
| 450–58 pr. n. št. || Kelti / Galci trdno zasidrani v celotni Galiji, Alzaciji; trgovina z [[Grčija|Grčijo]] je razvidno iz ([[grobnica Vix | Vixa]]) Celts/Gauls firmly secured in entire Gaul, Alsace; trade with [[Greece]] is evident ([[Vix Grave|Vix]]) || Kelti / Galci || Nič; Galska različica keltščine
|-
| 58 / 44 pr. n. št. –<br> 260 n. št. || Alzacijo in Galijo osvoji Cezar, provinca [[Gornja Germanija|Germania Superior]] || [[Rimski imperij]] || [[latinščina]]; galščina razširjena
|-
| 260–274 || Postumus ustanovi odcepljen Galski imperij || [[Galski imperij]] || latinščina, galščina
|-
| 274–286 || Rim zavzame Galski imperij, Alzacija || Rimski imperij || latinščina, germansko (samo v [[Argentoratum]]u)
|-
| 286–378 || [[Dioklecijan]] razdeli rimsko cesarstvo v zahodni in vzhodni del || Rimski imperij ||
|-
| okoli 300 || Začetek Germanskih migracij v Rimski imperij || Rimski imperij ||
|-
| 378–395 || [[Vizigoti|Vizigotski]] uporniki, predhodniki Germanskih valov in vdori [[Huni|Hunov]] || Rimski imperij ||
|-
| 395–436 || Smrt [[Teodozij I.|Teodozija I.]], povzroči trajno delitev med zahodni in vzhodni Rim || [[Zahodni rimski imperij]] ||
|-
| 436–486 || Invazija Germanov v Zahodni rimski imperij || [[Galija]] ||
|-
| 486–511 || Spodnjo Alzacijo zasedejo [[Franki]] || [[Frankovsko cesarstvo]] || stara francoščina, latinščina
|-
| 531–614 || Zgornjo Alzacijo zasedejo Franki || Frankovsko cesarstvo ||
|-
| 614–795 || Celotna Alzacija v Frankovskem cesarstvu || Frankovsko cesarstvo ||
|-
| 795–814 || [[Karel Veliki]] začnje kraljevati, kronanje Karla Velikega za svetega rimskega cesarja 25. decembra 800 || Frankovsko cesarstvo || stara francoščina
|-
| 814|| Smrt Karla Velikega || [[Karolingi|Karolinško cesarstvo]] || stara francoščina, [[stara visoka nemščina]]
|-
| 847–870 || [[Verdunski sporazum]] preda Alzacijo in Loreno [[Lotar I.|Lotarju I.]] || Srednja Francija (Karolinško cesarstvo) || francoščina, stara visoka nemščina
|-
| 870–889 || [[Mersenski sporazum]] preda Alzacijo Vzhodnim Frankom || [[Vzhodna Frankovska]] (Nemško kraljestvo Karolinškega cesarstva) || francoščina, stara visoka nemščina
|-
| 889–962 || Karolinško cesarstvo razpade na petih kraljestev, Madžari in Vikingi občasno napadejo Alzacijo || [[Nemško kraljestvo]] || stara visoka nemščina, francoščina
|-
| 962–1618 || [[Otto I, Veliki|Otto I.]] je okronan za svetega rimskega cesarja || [[Sveto rimsko cesarstvo]] || stara visoka nemščina, moderna visoka nemščina ([[alemanščina]] razširjena)
|-
| 1618–1674 || [[Ludvik XIII. Francoski]] anektira del Alzacije v času [[tridesetletna vojna|tridesetletne vojne]] || Sveto rimsko cesarstvo || nemščina
|-
| 1674–1871 || [[Ludvik XIV. Francoski]] anektira Alzacijo v času [[Francosko-nizozemska vojna| francosko-nizozemske vojne]], ustanovi polno suverenost nad regijo || Francosko kraljestvo || francoščina<br /> (alzaščina in nemščina sta dovoljeni)
|-
| 1871–1918 || [[Francosko-pruska vojna]] povzroči francoski odstop Alzacije Nemškemu cesarstvu || [[Nemško cesarstvo]] || nemščina
|-
| 1919–1940 || [[Versajska mirovna pogodba]] Nemčija odstopi Alzacijo Franciji || [[Francoska Tretja republika]] || francoščina
|-
| 1940–1944 || [[Tretji rajh]] zasede Alzacijo, ustanovitev Gau Baden-Elsass || [[Tretji rajh]] || nemščina
|-
| 1945–danes || Francoski nadzor || Francija || francoščina
|}
== Kraji ==
Najbolj naseljena mesta v Alzaciji so:
{| class="wikitable sortable"
|-
! Mesto
! št. prebivalcev <small>(leto)</small>
! Départma
|-
| [[Straßburg]] || 275.718 || [[Bas-Rhin]]
|-
| [[Mulhouse]] || 112.063 || [[Haut-Rhin]]
|-
| [[Colmar]] || 67.956 || Haut-Rhin
|-
| [[Haguenau]] || 34.419 || Bas-Rhin
|-
| [[Schiltigheim]] || 31.450 || Bas-Rhin
|-
| [[Illkirch-Graffenstaden]] || 26.455 || Bas-Rhin
|-
| [[Saint-Louis (Haut-Rhin)]] || 19.907 || Haut-Rhin
|-
| [[Sélestat]] || 19.332 || Bas-Rhin
|-
| [[Bischheim]] || 17.432 || Bas-Rhin
|-
| [[Lingolsheim]] || 17.450 || Bas-Rhin
|-
|}
== Sklici ==
{{sklici|2}}
==Literatura==
* Assall, Paul. ''Juden im Elsass''. Zürich: Rio Verlag. ISBN 3-907668-00-6.
* ''Das Elsass: Ein literarischer Reisebegleiter''. Frankfurt a. M.: Insel Verlag, 2001. ISBN 3-458-34446-2.
* Erbe, Michael (Hrsg.) ''Das Elsass: Historische Landschaft im Wandel der Zeiten''. Stuttgart: Kohlhammer, 2002. ISBN 3-17-015771-X.
* Faber, Gustav. ''Elsass''. München: Artemis-Cicerone Kunst- und Reiseführer, 1989.
* Fischer, Christopher J. ''Alsace to the Alsatians? Visions and Divisions of Alsatian Regionalism, 1870–1939'' (Berghahn Books, 2010).
* Gerson, Daniel. ''Die Kehrseite der Emanzipation in Frankreich: Judenfeindschaft im Elsass 1778 bis 1848''. Essen: Klartext, 2006. ISBN 3-89861-408-5.
* Haeberlin, Marc. ''Elsass, meine große Liebe''. Orselina, La Tavola 2004. ISBN 3-909909-08-6 <br />[http://www.bad-bad.de/buecher/haeberlin.htm − Rezension] über das „Schlaraffenland“ Elsass
* Herden, Ralf Bernd. ''Straßburg Belagerung 1870''. Norderstedt: BoD, 2007, ISBN 978-3-8334-5147-8.
* Mehling, Marianne (Hrsg.) ''Knaurs Kulturführer in Farbe Elsaß''. München: Droemer Knaur, 1984.
* Putnam, Ruth. ''Alsace and Lorraine: From Cæsar to Kaiser, 58 B.C.–1871 A.D.'' New York: 1915.
* Schreiber, Hermann. ''Das Elsaß und seine Geschichte, eine Kulturlandschaft im Spannungsfeld zweier Völker''. Augsburg: Weltbild, 1996.
* Schwengler, Bernard. ''Le Syndrome Alsacien: d'Letschte?'' Strasbourg: Éditions Oberlin, 1989. ISBN 2-85369-096-2.
* Tomi Ungerer, ''Elsass. Das offene Herz Europas''. Straßburg: Édition La Nuée Bleue, 2004. ISBN 2-7165-0618-3.
* Ungerer, Tomi, Danièle Brison, and Tony Schneider. ''Die elsässische Küche. 60 Rezepte aus der Weinstube L'Arsenal''. Straßburg: Édition DNA, 1994. ISBN 2-7165-0341-9.
* Vogler, Bernard and Hermann Lersch. ''Das Elsass''. Morstadt: Éditions Ouest-France, 2000. ISBN 3-88571-260-1.
== Zunanje povezave ==
{{Commons category|Alsace}}
{{Wikislovar}}
* [http://www.region-alsace.eu Alzacija]
{{FrancoskeReg}}
[[Kategorija:Regije Francije]]
| |||