Kulturni molk: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tjaskam (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tjaskam (pogovor | prispevki)
popravki
Vrstica 1:
[[Slika:Slovenski porocevalec 1942-04-06 URN NBN SI DOC-EIEY4KDP.pdf|page=2|thumb|Resolucija kulturnih delavcev, ''[[Slovenski poročevalec]]'' 6. 4. 1942]]
V Ljubljani je obstajala razgibalna in previdna politična dejavnost kulturnih delavcev, ki so zavrnili okupatorjevo ravnanje in razglasili 11. 9. 1941 tako imenovani '''kulturni molk'''.
 
Kulturni molk je bil javno razglašen v resoluciji kulturnih delavcev v ''Slovenskem poročevalcu'' 6. 4. 1942.
Resolucija kulturnih delavcev v 5. točki pravi: »5. Te cilje bomo dosegli samo s pomočjo in pod vodstvom [[ZSSR|ZSSR]]. Načelo, da se z okupatorji ne sodeluje, velja tudi na kulturnem polju. Zato pozivamo vse slovenske pesnike in pisatelje, upodabljajoče umetnike in glasbenike, časnikarje, publiciste in znanstvenike, naj ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev, naj ne bodo sotrudniki pri njihovih časopisih in revijah, naj ne poročajo o njihovih prireditvah, tudi ne o njihovem tisku, knjigah itd.« (Gabrič: 1989: 386)
 
==Slovenska kultura v obdobju okupacije in NOB==
 
Ko je 17. 4. 1941 jugoslovanska vojska kapitulirala, je bilo celotno ozemlje Slovenije že teden dni pod nemško in italijansko [[okupacija|okupacijookupirano]]. Ljubljansko pokrajino, ki je spadala pod Italijo, je vodil visoki komisar [[Emilio Grazioli|Emilio Grazioli]]. Pouk v osnovnih šolah naj bi bil še naprej v slovenskem jeziku, v srednjih in višjih šolah pa bi bila italijanščina neobvezen predmet, vendar kljub slovesnim obetom ni imela slovenščina nikakršne avtonomije. Graziolijev namen je bil, da ljubljanska pokrajina čim prej dobi italijansko podobo. Italijanski okupatorji so začeli postavljati dvojezične napise, uzakonili so cenzuro ter nadzorstvo nad slovenskim tiskom. Uradni jezik na občinah je bil s slovenskimi strankami slovenski, z višjimi uradniki pa italijanski. Pouk italijanskega jezika je bil obvezen, poučevali so ga Italijani, ki so bili [[fašist|fašisti]], na podeželju pa so pouk v slovenskem jeziku prepovedali in uvedli italijanščino. Načrtno so uničevali dokaze o kulturni preteklosti; uničevali so vse, kar je pripadlo slovenski kulturi, tudi cerkve.
Prve aretacije so bile že 9. 4. 1941, med prvimi so zaprli pisatelja [[Makso Šnuderl|dr. Maksa Šnuderla]]. V Mariboru je bilo sprejemno taborišče, ki ga kot zbirno taborišče omenjajo v svojih leposlovnih delih [[Fran Roš|Fran Roš]], [[Josip Vandot|Josip Vandot]] in [[Anton Ingolič|Anton Ingolič]]. Med prve ranzotodovalne ukrepe na Štajerskem sodi tudi odstranjevanje slovenskih napisov, ki so jih nadomestili z nemškimi, odstranili so vsa slovenska kulturna obeležja, tako spominske plošče kulturnim delavcem, celo izkop posmrtnih ostankov škofa [[Anton Martin Slomšek|Antona Martina Slomška]]. Aprila 1941 so Nemci uničili v Mariboru vso knjižno zalogo [[Tiskovna zadruga|Tiskovne zadruge]]. Zasegli so zasebne knjižnice [[Josip Vandot|Josipa Vandota]], [[Vladimir Levstik|Vladimirja Levstika]]; samo na slovenskem Štajerskem so [[nacist|nacisti]] uničili najmanj 4.200 000 slovenskih knjig.
==Vzroki za kulturni molk==
 
Prve aretacije so bile že 9. 4. 1941, med prvimizaprli so zaprli pisatelja [[Makso Šnuderl|dr. Maksa Šnuderla]]. V Mariboru je bilo sprejemno taborišče, ki ga kot zbirno taborišče omenjajo v svojih leposlovnih delih [[Fran Roš|Fran Roš]], [[Josip Vandot|Josip Vandot]] in [[Anton Ingolič|Anton Ingolič]]. Med prve ranzotodovalneranzorodovalne ukrepe na Štajerskem sodi tudi odstranjevanje slovenskih napisov, ki so jih nadomestili z nemškimi, odstranili so vsa slovenska kulturna obeležja, tako spominske plošče kulturnim delavcem, celo izkop posmrtnih ostankov škofa [[Anton Martin Slomšek|Antona Martina Slomška]]. Aprila 1941 so Nemci uničili v Mariboru vso knjižno zalogo [[Tiskovna zadruga|Tiskovne zadruge]]. Zasegli so zasebne knjižnice [[Josip Vandot|Josipa Vandota]], [[Vladimir Levstik|Vladimirja Levstika]]; samo na slovenskem Štajerskem so [[nacist|nacisti]] uničili najmanj 4.200 000 slovenskih knjig.
 
==Oblike spontanega ljudskega odbora proti uničevanju kulturnih dobrin==
 
Kulturni molk je bil javno razglašen v resoluciji kulturnih delavcev v ''Slovenskem poročevalcu'' 6. 4. 1942.
Najpomembnejše je bilo reševanje knjižnice [[Kapucinski samostan|Kapucinskega samostana]] v Krškem. Krčani so knjige poskrili, tako so rešili Calepinov latinsko-grški slovar iz leta 1502, nekatere medicinske in farmacevtske knjige. Slovenci so tako svojo tiskano besedo skrivali pred uničenjem.
Resolucija kulturnih delavcev v 5. točki pravi: »5. Te cilje bomo dosegli samo s pomočjo in pod vodstvom [[ZSSR|ZSSR]]. Načelo, da se z okupatorji ne sodeluje, velja tudi na kulturnem polju. Zato pozivamo vse slovenske pesnike in pisatelje, upodabljajoče umetnike in glasbenike, časnikarje, publiciste in znanstvenike, naj ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev, naj ne bodo sotrudniki pri njihovih časopisih in revijah, naj ne poročajo o njihovih prireditvah, tudi ne o njihovem tisku, knjigah itd.« (Gabrič:, 1989: 386)
 
Najpomembnejše je bilo reševanje knjižnice [[Kapucinski samostan|Kapucinskega samostana]] v Krškem. Krčani so knjige poskrili, tako so rešili Calepinov latinsko-grški slovar iz leta 1502, nekatere medicinske in farmacevtske knjige. Slovenci so tako svojo tiskano besedo skrivali pred uničenjem.
==Škoda slovenskega slovstva in prve oblike reagiranja pisateljev==
 
Leta 1941 je [[založba Hram|založba Hram]] nameravala natisniti roman [[Anton Ingolič|Antona Ingoliča]] ''Žeja'' in [[Miško Kranjec|Miška Kranjca]] ''Slepa ulica''. Okupacija je preprečila natis romana [[Vladimir Bartol|Vladimirja Bartola]] ''Čudež na vasi''. Ni izšlo tudi prvo obsežnejše delo [[Ferdo Godina|Ferda Godine]], roman ''Bele tulipke''. Podobno je bilo tudi s komedijo [[Bratko Kreft|Bratka Krefta]] ''Kranjski komedijanti'' in biografskim romanom o Franu Levstiku dr. [[Anton Slodnjak|Antona Slodnjaka]] z naslovom ''Pogine naj pes''.
Vrstica 21 ⟶ 23:
==Plenum kulturnih delavcev==
 
[[Plenum|Plenum]] je zasedal 11. 9. 1941 v Ljubljani in sicer v strogi tajnosti, saj je bila takrat na vrhuncu oblasti Italija. Udeležili so se ga zastopniki posameznih kulturniških in umetniških sektorjev, med drugimi tudi [[Tone Čufar|Tone Čufar]], [[Josip Vidmar|Josip Vidmar]] in [[Lovro Kuhar|Lovro Kuhar]]., Sprejeliki soga nekajje pomembnihtudi sklepov,vodil. medMed najpomembnejšimidrugimi jeso bilsprejeli zlastitudi sklep o kulturnem molku.
[[Juš Kozak|Juš Kozak]] je kot urednik ustavil izdajanje ''Ljubljanskega zvona'', [[Ferdo Kozak|Ferdo Kozak]] ''Sodobnosti'', [[Edvard Kocbek|Edvard Kocbek]] ''Dejanja'' in [[Janez Žagar|Janez Žagar]] '' Modre ptice''. Od literarnih revij je med letoma 1941 in 1945 izhajal le ''Dom in svet'' ter ''Živa njiva'', priloga ''Umetnosti''.
 
==Viri in literatura==
*[[Emil Cesar]]. ''Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja od aprila 1941 do 8.septembra 1943. ''Ljubljana: Enotnost, 1996. {{COBISS|ID=56223744}}
*[[Aleš Gabrič]]. [http://sistory.si/SISTORY:ID:2341] Kulturni molk.'' Prispevki za novejšo zgodovino. ''Kulturni molk''. Inštitut za novejšo zgodovino: Ljubljana, 1989. [[http://sistory.si/SISTORY:ID:2341]]
 
[[Kategorija:Druga svetovna vojna v Sloveniji]]