Otokar II. Přemysl: razlika med redakcijama

dodanih 13 zlogov ,  pred 5 leti
vrnil varianto Přemysl (gl. ES), pp
m (IP 213 je prestavil(-a) stran Otokar II. Pšemisl na Otokar II. Přemysl prek preusmeritve: ime je uveljavljeno, tudi v Encikopediji Slovenije)
(vrnil varianto Přemysl (gl. ES), pp)
{{Infopolje Oseba|caption=Kip PšemislaOtokarja II. v [[Praga|Pragi]]}}
'''Otokar II. PšemislPřemysl''', [[Čehi|češki]] [[kralj]], * okrog [[1230]], † [[26. avgust]] [[1278]].
 
Otokarju II. je za kratek čas uspelo združiti ozemlje od [[Češka|Češke]] pa do [[Jadransko morje|Jadranskega morja]].
 
Nadimek 'železni' so mu dali Kumani po bitki pri Kressenbrunu, kjer so se proslavili Otokarjevi v težko železo oblečeni vitezi. Namesto 'zlati', kot so mu tudi pravili, pa bi mu verjetno bolj pristajalo kako drugo poimenovanje – njegovo bogastvo je namreč izviralo od srebra.
[[Slika:Ottokar II Premysl.jpg|thumb|Otokar II. PšemislPřemysl]]
 
== Kralj Češke, vojvoda Avstrije, Štajerske, Koroške in Kranjske, generalni kapitan Furlanije ==
Otokar je bil močan srednjeevropski vladar. V obdobju [[interregnum]]a v [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetem rimskem cesarstvu]] je zavladal obsežnemu ozemlju, ki je segalo preko [[Alpe|Alp]] vse do [[Jadransko morje|Jadranskega morja]]. Za časa njegove vladavine je doseglo češko kraljestvo največji gospodarski in politični razmah vse do obdobja [[Karel IV.|Karla IV.]] Zahvaljujoč svojim diplomatskim sposobnostim in iznajdljivi politiki si je Otokar II. poleg češke krone pridobil tudi nazive vojvode [[Avstrija (vojvodina)|Avstrije]] (od leta 1251), vojvode [[Štajerska (vojvodina)|Štajerske]] (od leta 1261) in vojvode [[Koroška (vojvodina)|Koroške]] in [[Kranjska|Kranjske]] (od leta 1269) leta 1272 je postal še furlanski generalni kapitan s čimer je dejansko postal upravitelj [[Oglejski patriarhat|Oglejskega patriarhata]] in s tem [[Istra|Istre]], tako je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja, do poraza v [[Bitka na Moravskem polju|bitki na Moravskem polju]] dne 26. avgusta 1278.
 
S tem je postal najmočnejši vladar v Svetem rimskem cesarstvu in se nekajkrat neuspešno potegoval tudi za cesarsko krono. Gotovo je bila prav njegova izredna moč tista, ki mu je na koncu preprečila postati cesar – proti njemu so se namreč združili mnogi njegovi manjši nasprotniki. Otokarjevemu vrtoglavemu vzponu je sledil prav tako strm padec.
 
== Spopad z Rudolfom Habsburškim ==
Češki in avstrijski plemiči so močno Otokarjevo vladavino, uvajanje zahodnega prava in omejevanje njihovih pravic sprejemali izredno težko. S svojo politiko si je kralj nakopal sovražnike predvsem v močnem in vplivnem južnočeškem plemiškem rodu [[Vítkovci|Vítkovcev]]. Opozicija proti Otokarju se je v njegovih deželah, pa tudi v ostalih deželah cesarstva, neprestano krepila. Vrhunec konflikta je prišel v letu 1273, ko je bilo potrebno po smrti Richarda Cornwallskega izvoliti novega rimskega cesarja. Enoglasno je bil izvoljen do tistega časa praktično neznani [[Rudolf I. Habsburški]]. Plemiči rimskega cesarstva si za cesarja niso želeli močnega Otokarja , Rudolfa pa so imeli za šibkega in vodljivega. Niso se zavedali, kako globokozelo so se motili.
 
Otokar Rudolfove izvolitve ni priznal, saj ga k izboru niso pozvali, češki glas pa so nadomestili z bavarskim. V tistem trenutku je slabo precenil situacijo v cesarstvu, saj se ni zavedal moči opozicije, ki je težila k razbitju njegove vladavine. Predvsem pa je podcenil osebnost in sposobnost Rudolfa, prvega znanega Habsburžana. 19. novembra 1273 je Rudolf izdal razglas, po katerem so bile vse spremembe meja od leta 1245 podvržene novi cesarski potrditvi. Otokar se je lahko upravičeno bal, da bo moral cesarju vrniti vojvodine Avstrijo, Koroško, Štajersko in Kranjsko (njegova pravica do Češke ni bila sporna).
Predvsem pa je podcenil osebnost in sposobnost Rudolfa, prvega znanega Habsburga. 19. novembra 1273 je Rudolf izdal razglas, po katerem so bile vse spremembe meja od leta 1245 podvržene novi cesarski potrditvi. Otokar se je lahko upravičeno bal, da bo moral cesarju vrniti vojvodine Avstrijo, Koroško, Štajersko in Kranjsko (njegova pravica do Češke ni bila sporna).
 
Rudolf je začel kmalu protipravno posegati v zadeve češkega kraljestva in podpirati vso češko plemstvo, ki je bilo svojemu kralju nenaklonjeno. Na svojo stran je na koncu pridobil še enega močnega Otokarjevega zaveznika, bavarskega vojvodo Heinricha, tako da mu je na hitro obljubil roko svoje hčere ter si tako zagotovil prehod cesarske vojske prek Bavarske pri načrtovanem vpadu v Avstrijo.
 
Pod pritiskom z vseh strani, še posebej pa s strani vse močnejšega domačega plemstva, je bil Otokar leta 1276 prisiljen z Rudolfom skleniti [[Dunajskidunajski mir]] in se odpovedati vseh svojih alpskih ozemelj in Chebskega okraja. Za češko kraljestvo je to sicer pomenilo izgubo dosedanjih ozemeljskih pridobitev, vendar so bila Otokarju preko dogovora o poroki (njegovemu sinu [[VenčeslavVaclav II.|VenčeslavuVaclavu II.]] je bila obljubljena roka ene od Rudolfovih hčera) zagotovljena druga obsežna ozemlja.
 
Češki kralj se je postopoma znašel v neprijetnem položaju, saj je Rudolf nanj pritiskal z vedno novimi pogoji in zahtevami. Cesar pa je po drugi strani izgubil simpatije plemičev v Avstriji, osvobojeni od Otokarjeve »tiranije«, saj jih je stiskal z novimi in novimi davki. Otokar se je odločil, da razreši to nevzdržno situacijo z [[bitka na Moravskem polju|bitko na Moravskem polju]] leta 1278, ki pa se je spremenila v politično in tudi njegovo osebno katastrofo. Njegova smrt je pomenila za Rudolfa še toliko večjo zmago, saj je s tem postal edini pravi hegemon v [[Srednja Evropa|Srednji Evropi]] .
 
== Omembe v literaturi ==
Otokarja II. in njegovega sina VenčeslavaVaclava II. ter Rudolfa omenja [[Dante Alighieri|Dante Alighieri]] v [[Božanska komedija|Božanski komediji]], v Vicah, Pesem VII, pod imeni "Ottocar", "Vinceslaus" in "Rodolph".
 
== Viri ==
17.898

urejanj