Renesančna filozofija: Razlika med redakcijama

Za '''renesanso''' je značilno obujanje [[Antika|grško-rimske klasike]], njene umetnosti in "filozofskih izročil". Renesančni filozofi se niso ukvarjali z versko filozofijo, ampak so svoj čas posvetili tostranskosti in človekovi posvetni problematiki. V ospredje je prišel posameznik. Filozofi so se vračali k [[Platon]]u. Akademije so preučevale izvirne izvode in so skušale [[Aristotel]]ov nauk rešiti izpod naplavin cerkvenega [[sholastika|sholastičnega]] umovanja. Vse filozofske šole so kritizirale sholastične razlage antičnih mislecev in sholastični formalistični neizkustveni in neživljenski način filozofiranja. Renesančna filozofija se je takrat umaknila od teološke sholastike in se vrnila k originalnim besedilom. To pomeni, da so ponovno začeli odkrivati originalna antična besedila in se niso več posluževali prevodov in prepisov, ki so s časom izgubila pomen. Namesto latinske [[Vulgata|Vulgate]] v renesančni filozofiji pride v ospredje grška [[Septuaginta]]. Namesto s prevajanjem korumpiranih prepisov, čim starejši izvorni viri. Namesto branja komentarjev grejo humanisti nazaj k originalom. Namesto dolgočasnih sholastičnih traktatov humanisti odkrijejo živahne rimske pesnike in dramatike. Namesto neštetokrat prepisanega prava, humanisti na novo odkrijejo [[Justinijan I.|Justinijanov]] ''Zakonik'+'. In še bi lahko naštevali vse te oblike '''preporoda''', kar je glavna opredelitev renesanse. Humanizem pomeni preusmeritev k povsem praktičnim in ne več toliko teološkim problemom.