Renesančna filozofija: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16:
row5=[[Lorenzo Valla]]{{!!}}1407-57{{!!}}Rim{{!!}}Njegovo znanje grškega jezika je z razkrinkanjem ''[[Konstantinova darovnica|Konstantinove darovnice]]'' kot ponaredka spravilo v zadrego takratno Cerkev. Valla je bil prepričan, da je poznanje jezika edino sredstvo za medsebojno razumevanje in splošno kulturno rast; slovnica in izrazoslovje sta podlaga najprej mišljenja in nato tudi govorice.|
row6=[[Marsilio Ficino]]{{!!}}1433-99{{!!}}Firence{{!!}}Ficino je pomemben člen florentinske renesanse. Prevedel je [[Platon]]ove ''Dialoge'' (z izjemo ''Zakonov''). Poleg tega je še prevajal novoplatonistične klasike in gnostična besedila ter kazal zanimanje za astrologijo. V delu ''De amore'' se ukvarja s problematiko ti. duhovne, platonične ljubezni.|
row7=[[Rodolphus Agricola]]{{!!}}1444-85{{!!}}Nizozemska {{!!}}Imenovan tudi ''oče severnoevropskega humanizma''. Kot diplomat in učenjak je spodbudil zanimanje za italijansko renesanso pri svojih sodobnikih v severni/zahodni Evropi.|▼
row9=[[Johann Reuchlin]]{{!!}}1455-1522{{!!}}Nemčija{{!!}}Njegov pomemben humanistični prispevek so študije hebrejskega jezika in osnovanje medreligijskega dialoga med judi in kristijani. Posvetil se je proučevanju judovske [[kabala|kabalistične]] teozofije z namenom, da bi prepoznal skupna izhodišča judovske in krščanske mistične tradicije.|▼
row10=[[Thomas Linacre]]{{!!}}1460-1524{{!!}}Anglija{{!!}}S študijem v Italiji je domov prenesel zanimanje za grško filologijo.|▼
row11=[[Juda Abravanel]]{{!!}}1460-1523{{!!}}Portugalska, Italija{{!!}}Skušal je združiti neoplatonizem in judovstvo.|
row12=[[Pietro Pomponazzi]]{{!!}}1462-1525{{!!}}Firence{{!!}}Pietro Pomponazzi je ohranil pomembnost [[Aristotela]], ne pa tudi aristoteljanske sholastike, ki brezprizivno poziva na spoštovanje avtoritete Aristotela.| ▼
row13=[[Pico della Mirandola]]{{!!}}1463-94{{!!}}Firence{{!!}}Filozof Mirandola piše, da privilegij, dodeljen človeški vrsti, ni v tem, da je postavljena na natančno odrejeno mesto glede na druga bitja, ampak prav v tem, da to ni vnaprej določeno: človeku je dana zmožnost, da se oblikuje sam; in njemu je prepuščeno, ali se hoče povzdigniti v angela ali nazadovati v žival.
row14=[[Erazem Rotterdamski]]{{!!}}1466-1536{{!!}}Nizozemska, Anglija{{!!}}Pomemben predstavnik severne renesanse in sinonim za svetovljanskega humanista. Disput med Erazmom in Luthrom o svobodni volji je postal središčni filozofsko-teološki spor. Najbolj poznano njegovo delo je šaljivoironična satira ''Hvalnica norosti''.|▼
row15=[[Guillaume Budé]]{{!!}}1467-1540{{!!}}Francija{{!!}}Pravnik, čigar najpomembnejše delo so ''Digeste'', v katerem je dokazal, kako so se skozi stoletja popačila pravna besedila, kar je potem vplivalo na tolmačenje zakonov in njihovo uporabo v praksi.
row16=[[John Colet]]{{!!}}1467-1519{{!!}}Anglija{{!!}}Kot krščanski humanist je združeval spoznanja renesančnega humanizma s krščanstvom.|▼
row17=[[Niccolo Machiavelli]]{{!!}}1469-1527{{!!}}Firence{{!!}}Florentinski državnik in filozof [[Niccolo Machiavelli]] je razvil najpomembnejšo, do kraja posvetno politično teorijo renesančnega obdobja. Zanimali so ga le realni dejavniki politike. Njegovo pojmovanje vladanja ustreza dejanski, neolepšani podobi političnega dogajanja. |▼
▲Imenovan tudi ''oče severnoevropskega humanizma''. Kot diplomat in učenjak je spodbudil zanimanje za italijansko renesanso pri svojih sodobnikih v severni/zahodni Evropi.
row18=[[Thomas More]]{{!!}}1478-1535{{!!}}Anglija{{!!}}Krščanski humanist Thomas More je znan po utopični viziji [[''Utopija (More)|Utopija]]'', ki je začetek povsem nove literarno-filozofske zvrsti pisanja utopij, tj. raznih umišljenih in izmišljenih družbenih skupnosti, ki so sicer ogledalo aktualnega časa, a drzno predstavljajo nove rešitve na pretekle napake v družbi in državi kot njeni politični enoti. Skratka, v tem projektu komunistične družbe sta se močno izrazila renesančni optimizem in posluh za tostransko srečo ljudi.
row19=[[Paracelzij]]{{!!}}1492-1541{{!!}}Švica{{!!}}Poleg zdravniške prakse, kjer se je opiral na izkustveno in preverljivo ter na tem področju dosegel visok ugled, se je ukvarjal še z okultnim, alkimijo in astrologijo. |▼
row20=[[Juan Luis Vives]]{{!!}}1492-1540{{!!}}Španija, Anglija{{!!}}Vives velja za radikalnega nasprotnika sholastične filozofije in za predhodnika sodobne empirične psihologije ter pedagogike.|▼
▲Predvsem je prevajal antične literarne klasike, med katerimi se je znašlo tudi kakšno filozofsko delo. Njegovi prevodi so bili zelo cenjeni.
row21=[[Philipp Melanchthon]]{{!!}}1497-1560{{!!}}Nemčija{{!!}}Nemški protestantski reformator in hkrati renesančni humanist. Cenil je Aristotelovo etiko in dialektiko, pri čemer je vzel v obzir tudi Platonovo in stoično filozofijo, vendar je pri njem prednost nazadnje imela abtoriteta Svetega pisma. |▼
row22=[[Bernardino Telesio]]{{!!}}1509-88{{!!}}Neapelj{{!!}}Bernardino Telesio je menil, da obstajata v naravi/univerzumu dve počeli – toplo sončno in hladno zemeljsko; njuno nasprotje konstituira stvar, katere masa je stalna; nič nemore priti od zunaj, ničesar ni mogoče ustvariti. Priznaval je obstoj Boga kot stvarnika sveta in nesmrtnost duše.|▼
row23=[[Petrus Ramus]]{{!!}}1515-72{{!!}}Francija{{!!}}Kot nasprotnik sholastike je poudaril pomen [[retorika|retorike]] in novih pedagoških metod.|▼
▲Njegov pomemben humanistični prispevek so študije hebrejskega jezika in osnovanje medreligijskega dialoga med judi in kristijani. Posvetil se je proučevanju judovske [[kabala|kabalistične]] teozofije z namenom, da bi prepoznal skupna izhodišča judovske in krščanske mistične tradicije.
row24=[[Frane Petrić]]{{!!}}1529-97{{!!}}Dalmacija, Benetke{{!!}}Odkrito nasproten aristotelovskemu sholasticizmu je sinkretično združeval Platona, (novo)pitagorejske in (novo)platonistične vire z avtoritetami [[cerkveni očetje|cerkvenih očetov]].|▼
row26=[[Giordano Bruno]]{{!!}}1548-1600{{!!}}Neapelj{{!!}}Giordano Bruno je združeval empirizem in racionalizem. Človek lahko spoznava neskončno bit, ker je sam del neskončnega kozmosa. Svetovni um je prisoten v vsem- vse oblikuje in oživlja.
▲S študijem v Italiji je domov prenesel zanimanje za grško filologijo.
row27=[[Tommaso Campanella]]{{!!}}1568-1639{{!!}}Neapelj{{!!}}Neapeljski učenjak Tommaso Campanella je po Morovem vzoru napisal utopijo ''[[Mesto sonca]]''.|▼
row28=[[Hugo Grotius]]{{!!}}1583-1645{{!!}}Nizozemska{{!!}}Pravnik Hugo Grotius je ustvaril temelje pravne filozofije novega veka. Njegovi nauki so v marsičem nasprotovali stališčem Cerkve ter njeni heteronomni morali. Po njegovem mnenju je naravno pravo tako nespremenljivo, da ga niti Bog nebi mogel preoblikovati.|}}▼
▲Pietro Pomponazzi je ohranil pomembnost [[Aristotela]], ne pa tudi aristoteljanske sholastike, ki brezprizivno poziva na spoštovanje avtoritete Aristotela.
▲Filozof Mirandola piše, da privilegij, dodeljen človeški vrsti, ni v tem, da je postavljena na natančno odrejeno mesto glede na druga bitja, ampak prav v tem, da to ni vnaprej določeno: človeku je dana zmožnost, da se oblikuje sam; in njemu je prepuščeno, ali se hoče povzdigniti v angela ali nazadovati v žival.
▲Pomemben predstavnik severne renesanse in sinonim za svetovljanskega humanista. Disput med Erazmom in Luthrom o svobodni volji je postal središčni filozofsko-teološki spor. Najbolj poznano njegovo delo je šaljivoironična satira ''Hvalnica norosti''.
▲Pravnik, čigar najpomembnejše delo so ''Digeste'', v katerem je dokazal, kako so se skozi stoletja popačila pravna besedila, kar je potem vplivalo na tolmačenje zakonov in njihovo uporabo v praksi.
▲Kot krščanski humanist je združeval spoznanja renesančnega humanizma s krščanstvom.
▲Florentinski državnik in filozof [[Niccolo Machiavelli]] je razvil najpomembnejšo, do kraja posvetno politično teorijo renesančnega obdobja. Zanimali so ga le realni dejavniki politike. Njegovo pojmovanje vladanja ustreza dejanski, neolepšani podobi političnega dogajanja.
▲Krščanski humanist Thomas More je znan po utopični viziji [[''Utopija (More)|Utopija]]'', ki je začetek povsem nove literarno-filozofske zvrsti pisanja utopij, tj. raznih umišljenih in izmišljenih družbenih skupnosti, ki so sicer ogledalo aktualnega časa, a drzno predstavljajo nove rešitve na pretekle napake v družbi in državi kot njeni politični enoti. Skratka, v tem projektu komunistične družbe sta se močno izrazila renesančni optimizem in posluh za tostransko srečo ljudi.
▲Poleg zdravniške prakse, kjer se je opiral na izkustveno in preverljivo ter na tem področju dosegel visok ugled, se je ukvarjal še z okultnim, alkimijo in astrologijo.
▲Vives velja za radikalnega nasprotnika sholastične filozofije in za predhodnika sodobne empirične psihologije ter pedagogike.
▲Nemški protestantski reformator in hkrati renesančni humanist. Cenil je Aristotelovo etiko in dialektiko, pri čemer je vzel v obzir tudi Platonovo in stoično filozofijo, vendar je pri njem prednost nazadnje imela abtoriteta Svetega pisma.
▲Bernardino Telesio je menil, da obstajata v naravi/univerzumu dve počeli – toplo sončno in hladno zemeljsko; njuno nasprotje konstituira stvar, katere masa je stalna; nič nemore priti od zunaj, ničesar ni mogoče ustvariti. Priznaval je obstoj Boga kot stvarnika sveta in nesmrtnost duše.
▲Kot nasprotnik sholastike je poudaril pomen [[retorika|retorike]] in novih pedagoških metod.
▲Odkrito nasproten aristotelovskemu sholasticizmu je sinkretično združeval Platona, (novo)pitagorejske in (novo)platonistične vire z avtoritetami [[cerkveni očetje|cerkvenih očetov]].
▲* Montaigne je menil, da filozofirati meni predvsem dvomiti. Poglabljaj se je zlasti v razmišljanja o svojih spoznavnih zmožnostih. Montagine velja za začetnika eseja, polliterarne zvrsti, za katero je značilen kritičen, odprt, kreativen in avtorsko subjektiven pristop pisca k analizi stvarnosti, ki bralcu omogoči svojo lastno sodbo.
▲Giordano Bruno je združeval empirizem in racionalizem. Človek lahko spoznava neskončno bit, ker je sam del neskončnega kozmosa. Svetovni um je prisoten v vsem- vse oblikuje in oživlja.
▲Neapeljski učenjak Tommaso Campanella je po Morovem vzoru napisal utopijo ''[[Mesto sonca]]''
▲Pravnik Hugo Grotius je ustvaril temelje pravne filozofije novega veka. Njegovi nauki so v marsičem nasprotovali stališčem Cerkve ter njeni heteronomni morali. Po njegovem mnenju je naravno pravo tako nespremenljivo, da ga niti Bog nebi mogel preoblikovati.
== Viri ==
| |||