Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
 
==Potek vojne==
Potek Španske nasledstvene vojne lahko razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju (1701-1706), ki se je pričelo leta 1701, je vojna najprej potekala na ozemljih izven [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]], od leta 1704 naprej pa sta se obe strani soočili tudi na španskih tleh. Tako se je nasledstveni konflikt spremenil ne le v neke vrste svetovno vojno, pač pa tudi v [[Državljanska vojna|državljansko vojno]] v notranjosti polotoka. Leta 1704 se je vojska nadvojvode [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]] izkrcala na Portugalskem, z namenom, da bi napadli sosednjo državo. Istočasno so Britanci zavzeli [[Gibraltarska ožina|Gibraltarsko ožino]] in jo spremenili v pomembno vojaško bazo, preko katere so lahko imeli nadzor nad plovbo med [[Sredozemsko morje|Sredozemskim morjem]] in [[Atlantski ocean|Atlantskim oceanom]].
 
Državljanska vojna je potekala med pristaši obeh kandidatov. [[Bourboni|Borbonci]] so imeli glavno podporo s strani [[Kastiljsko kraljestvo|Kastiljske kraljevinekraljestvo]], [[Habsburžani]] na drugi strani pa podporo [[Aragonsko kraljestvo|Aragonske kraljevinekraljestvo]], ki se ni strinjala z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Vseeno niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja. Tako je bilo na primer kastiljsko visoko plemstvo na bilo na strani nadvojvode habsburškega, medtem ko je velik del [[Valencija|Valencije]] podpiral borbonskega pretendenta. Prvo obdobje vojne se je zaključilo s francoskim porazom, [[Filip V. Španski|Filip V.]] je moral zapustiti [[Madrid]], saj so ga zavzeli Habsburžani. Vse navedeno je privedlo do pogajanj, kjer pa so prevelike zahteve zmagovalcev prisilile [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvika XIV.]], da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.
 
V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo nič bolje, saj so  začeli izgubljali na vseh bojiščih, celo v Ameriki. Leta 1707 se je v bitki pri [[Almansa|Almansi]] špansko-francoski vojski uspelo upreti nasprotnikom in pridobiti Aragon ter Valencijo. Temu je sledilo obdobje vojnega ravnovesja, ki so ga spremljale razne bolezni in lakota. Te so močno prizadele prebivalstvo. Britanci so v tem času osvojili otok [[Menorca]] in [[Barcelona|Barcelono]], kasneje pa so se [[Katalonija]], [[Aragonsko kraljestvo|Aragon]] in [[Valencija|Valencia]] zavezali nadvojvodi habsburškemu. Kljub francoskim neuspehom je na koncu v bitki pri [[Brihuega|Brihuegi]] leta 1710 zmagal borbonski pretendent.
 
Tretje obdobje vojne (1711-1712) se je začelo z nepričakovanim prevratom sil po smrti cesarja Jožefa I. Habsburškega, ki ga je nasledil brat Karel VI. Habsburški. Slednji bi lahko bil namreč tudi španski prestolonaslednik. Protifrancoska zveza si ni mogla dovoliti, da bi Habsburžani zasegli tudi vsa španska posestva. Poleg tega so bili proti temu zavezniki Habsburžanov, Britanci in Holandci, ki si niso želeli, da bi se obnovil veliki Imperij Karla V. Habsburškega. Utrujenost obeh strani je privedla do diplomatske rešitve konflikta. Francija, sicer popolnoma poražena, je bila poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto. Sporazum je bil podpisan aprila 1713 v Utrehtu. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v Rastattu. Filip V. Španski je bil proglašen in priznan za španskega kralja, v zameno pa se je moral odpovedati vsem pravicam do francoskega prestola. Velika Britanija je obdržala pravice do Gibraltarja in otoka Menorca, Habsburžani so v zameno dobili večji del španskih teritorijev po Evropi, med drugimi Flandrijo, Neapelj, Milano, Luksemburg in Cardeño, Savojci pa otok Sicilijo.
33

urejanj