Odpre glavni meni

Spremembe

brez povzetka urejanja
 
== Nastanek Velike alianse ==
Možnost, da bi [[Francija]] obvladovala tudi velik Španski imperij in na ta način okrepila svojo hegemonijo v Evropi, je vzpodbudila druge evropske sile, kot na primer [[Velika Britanija|Veliko Britanijo]] in Združene holandske province, k močnemu nasprotovanju in odločitvi, da podprejo habsburškega pretendenta, nadvojvodo [[Karel VI. Habsburški|Karla VI. Habsburškega]] (sina [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarstva]] [[Leopold I. Habsburški|Leopolda I. Habsburškega]]). 20. januarja 1701 so podpisali koalicijo, z namenom, da bi se s skupnimi močmi uprli proti Franciji in podprli habsburškega pretendenta. 7. septembra istega leta so ratificirali Haaško pogodbo, s katero je nastala [[Velika aliansa (1689)|Velika aliansa]], katere člani so bili Velika Britanija, Združene Holandske province, Sveto rimsko cesarstvo, [[Prusija]] in večina nemških dežel, ki je [[Ludvik XIV. Francoski|Ludviku XIV.]] in [[Filipu V. Španski|Filipu V.]] maja 1702 napovedala vojno. Leto kasneje so se antiborbonski koaliciji pridružili še [[Portugalska kraljevina]] in [[Savojci]].
 
==Potek vojne==
Potek Španske nasledstvene vojne lahko razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju (1701-1706), ki se je pričelo leta 1701, je vojna najprej potekala na ozemljih izven Iberskega polotoka, od leta 1704 naprej pa sta se obe strani soočili tudi na španskih tleh. Tako se je nasledstveni konflikt spremenil ne le v neke vrste svetovno vojno, pač pa tudi v državljansko vojno v notranjosti polotoka. Leta 1704 se je vojska nadvojvode Karla VI. Habsburškega izkrcala na Portugalskem, z namenom, da bi napadli sosednjo državo. Istočasno so Britanci zavzeli Gibraltarsko ožino in jo spremenili v pomembno vojaško bazo, preko katere so lahko imeli nadzor nad plovbo med Sredozemskim morjem in Atlantskim oceanom.
Prvo obdobje vojne (1701-1706) se je zaključilo s francoskim porazom in je privedlo do pogajanj, kjer so pa pretežke zahteve zmagovalcev prisilile [[Ludvik XIV. Francoski|Ludvika XIV.]], da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.
 
Državljanska vojna je potekala med pristaši obeh kandidatov. Borbonci so imeli glavno podporo s strani Kastiljske kraljevine, Habsburžani na drugi strani pa podporo Aragonske kraljevine, ki se ni strinjala z vodilnim položajem Kastilije v Španiji. Vseeno niso bili vsi Kastiljci in Aragonci enotnega mnenja. Tako je bilo na primer kastiljsko visoko plemstvo na bilo na strani nadvojvode habsburškega, medtem ko je velik del Valencije podpiral borbonskega pretendenta. Prvo obdobje vojne se je zaključilo s francoskim porazom, Filip V. je moral zapustiti Madrid, saj so ga zavzeli Habsburžani. Vse navedeno je privedlo do pogajanj, kjer pa so prevelike zahteve zmagovalcev prisilile Ludvika XIV., da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.
V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo dosti bolje, izgubljaji so na vseh bojiščih, celo v Ameriki. [[Filip V. Španski|Filipu borbonskemu]] je samo uspelo, da je pridobil [[Madrid]].
 
V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo nič bolje, saj so  začeli izgubljali na vseh bojiščih, celo v Ameriki. Leta 1707 se je v bitki pri Almansi špansko-francoski vojski uspelo upreti nasprotnikom in pridobiti Aragon ter Valencijo. Temu je sledilo obdobje vojnega ravnovesja, ki so ga spremljale razne bolezni in lakota. Te so močno prizadele prebivalstvo. Britanci so v tem času osvojili otok Menorca in Barcelono, kasneje pa so se Katalonija, Aragon in Valencia zavezali nadvojvodi habsburškemu. Kljub francoskim neuspehom je na koncu v bitki pri Brihuegi leta 1710 zmagal borbonski pretendent.
Tretje obdobje vojne (1711-1712) je začelo z nepričakovanim prevratom sil po smrti [[Sveto rimsko cesarstvo|cesarja]] [[Jožef I. Habsburški|Jožefa I.]], ki ga je nasledil brat [[Karel VI.Habsburški]]. Slednji je bil namreč tudi španski prestolonaslednik. Protifrancoska zveza si ni mogla dovoliti, da bi Habsburžani – že svetorimski cesarji in vladarji Avstrije, Češke in Ogrske – zasegli tudi vsa španska posestva. <ref>Ingrao, C.: ''In Quest and Crisis: Emperor Joseph I and the Habsburg Monarchy'', 1979. ISBN 0911198539</ref> Zaradi tega je bila Francija, sicer popolnoma poražena, poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto. Sporazum je bil podpisan 13. julija 1713 v [[Utrechtski mir|Utrehtu]]. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v [[Rastatt]]u.
 
==Pogodbeni sporazumi==
33

urejanj