Philipp Frank: Razlika med redakcijama

dodani 4 zlogi ,  pred 4 leti
m
slog
m (→‎Viri: slog)
m (slog)
{{wikificiraj}}
{{Infopolje oseba}}
'''Philipp Frank''', [[Avstrijci|avstrijsko]]-[[Američani|ameriški]] [[fizik]], [[matematik]] in [[filozof]], * [[20. marec]] [[1884]] [[Dunaj]], [[Avstro-Ogrska]], † [[21. julij]] [[1966]] [[Cambridge, Massachusetts]], [[ZDA]]. Rojen je bil na Dunaju, očetu Hansu Franku(kemik) in Marti Hoffmann. Na Dunaju je tudi doktoriral iz teoretične fizike leta 1907, istega leta je objavil esej z naslovom “Kausalgesetz und Erfahrung” , v katerem je analiziral meje posledic v znanost. S tem je pritegnil pozornost svojega prijatelja Alberta Einsteina.
 
----
Rojen je bil na Dunaju, očetu Hansu Franku (kemik) in Marti Hoffmann. Na Dunaju je tudi doktoriral iz teoretične fizike leta 1907, istega leta je objavil esej z naslovom ''Kausalgesetz und Erfahrung'', v katerem je analiziral meje posledic v znanosti. S tem je pritegnil pozornost svojega prijatelja [[Albert Einstein|Alberta Einsteina]].
 
==Življenje==
===Prihod v ZDA===
Philipp Frank je oktobra 1938 iz Prage prispel v Združene države Amerike. Prišel je zgolj dve leti po tem, ko avstrijska vlada prisilila Dunajski krog, da preneha s svojim delovanjem. V ZDA je predaval na več kot na dvajsetih različnih univerzah. S predavanjem je želel prenehati decembra 1938, saj ga je gnalo nazaj v Prago. V svojih petdesetih letih, je dobil priznanje za imenitnega in priznanega osrednje evropskega intelektualca in učitelja. Navsezadnje je bil Philipp direktor inštituta za teoretično fiziko na praški univerzi; na praški univerzi je bil od leta 1912 kot Einsteinov naslednik. Kot znanstvenik in filozof, je bil Philipp pomemben člen v karizmatični verigi od Macha, Poincara do Boltzmanna. V Ameriki je bilo veliko razumevanja glede njegovih idej, saj so imeli tudi svoje imenitne pozitiviste in pragmatike različnih sort, kot so Johann Stallo, William James, C.S. Peirce, John Dewey, in P.W. Bridgman. Veliko Američanov je prebralo dela Ernsta Macha; po zaslugi Paula Carusa je bil velik delež Machovega dela objavljen v angleščini, nekateri deli celo prej kot v nemščini. Med svojo predavateljsko turnejo je obiskal univerzo v Harvardu decembra 1938, kjer je predaval o filozofskih interpretacijah in nesporazumih kvantne teorije. V tem času se je Philipp zavedal, da so njegovo domovino Češkoslovaško, izdali njeni zahrbtni zavezniki in jo prepustili nacistom.
 
Ko je Philipp skupaj s svojo ženo Hanio prispel v ZDA kot predavatelj, sta imela zgolj začasno vizo. Zaradi zelo nevarne situacije v Pragi, se nista mogla vrniti. Vse kar si je Philipp ustvaril v Pragi v šestindvajstih letih je moral opustiti; svoj položaj, svoje dijake in študente, svoje prijatelje in dom. Ko je Praga padla, se je Philippov položaj v ZDA naenkrat spremenil; od priznanega filozofa je postal brezdomec in brezposelnež. Bila je obupna situacija, tako za Philippa kot za njegovo ženo. Kot je Philipp v svojem pismu napisal: » Z ženo sva prebolela prvoten šok, se postavila na noge in si ustvarila življenje iz ničesar. Ponovno morava začeti čisto od začetka, kar je v tem trenutku vse prej kot lahko.
 
===Harvard===
Philipp je potreboval akademski položaj, za preživetje in za pridobitev vize, ki bi mu omogočila nadaljnjo delo v ZDA. Zanj bi to moralo biti precej lahko, saj je bil že med mnogimi ameriškimi intelektualci dobro poznan po svojih predhodnih delih.
 
Ena izmed prvih univerz, ki mu je ponudila to možnost, je bila v času krize, relativno obubožana in majhna univerza Harvard. Tam je bil v stiku z veliko znanstveniki z vseh področij: z Bridgmanom in Edwin C. Kemblom, astronomom Harlow Shapleyem in filozofom W. V. Quinom.
 
Arhivi Harvardske univerze vsebujejo korespondenco med tistimi, ki so želeli zasesti mesto Philippa na Harvardu -na primer, Oddelek za fiziko, ki je poslala soglasni predlog za upravo v korist imenovanja – in nespodbudni odzivi upravnih organov. Philipp in Hania sta tedaj živela v izredno napetih razmerah. Toda konstantno spodbujanje ostalih znanstvenikov, je bilo končno poplačano, ko je Frank dobil enoletno dovoljenje za bivanje (1. september 1939), kar pa ni pripomoglo k razmeram na univerzi.
 
---
==Dunajski krog==
Dunajski krog je skupina dunajskih filozofov in logikov iz prve polovice dvajsetega stoletja (1922-1938), ki se je ukvarjala z logično analizo jezika, kritiko metafizike, filozofsko-logičnimi raziskavami matematike in drugih znanost. Vodja dunajskega kroga je bil M. Schlick, pomembni sodelavci pa so bili še R. Carnap, O. Neurath, H. Hahn, K. Goedel, F. Waismann. Na nastanek in razvoj dunajskega kroga je odločilno vplival L. Wittgenstein s svojim delom »Logično-filozofski traktat«(1921). Člani dunajskega kroga so bili začetniki logičnega pozitivizma in kasnejše analitične filozofije (to ime je nastalo po pobegu večine članov dunajskega kroga v ZDA). Veliko so sodelovali s podobno logično usmerjenimi filozofi na Poljskem (»poljska logika«), Nemčiji (belinski krog) idr. Njihovo delo pomeni velik prispevek k sodobni logiki in filozofiji logike.
 
Haller, avstrijski filozof, je odkril, da je pravzaprav obstajalo več krogov: »prvi Dunajski krog«, ki je nastal okoli leta 1908 in ga sestavljajo Hans Hahn, Philipp Frank ter Otto Neurath, ki so sledili Machu in francoskemu konvencionalizmu v filozofiji znanosti. Temu je nato pozneje sledil »drugi Dunajski krog«, ki ga je ustanovil Moritz Schlick in v katerega sodijo Kurt Gödel, Friedrich Waismann, Herbert Feigl, Rudolf Carnap.
---
 
==Delo==
 
Delo Philippa Franka je imelo različne poudarke v različnih časovnih obdobjih, ko je bil v svojem rodnem kraju Dunaju do leta 1912, nato v Pragi do leta 1938 in zadnje obdobje, ki ga je preživel v Ameriki do leta 1966. To se lahko vidi tudi skozi razvoj njegovih ambicij. Okoli leta 1907, ko je pri 23 letih doktoriral, se je začel na Dunaju srečevati z ostalimi mladimi možmi, med njimi tudi Hansom Hahnom in Ottom Neurathom. Skupaj so razglabljali o problemih v znanosti, filozofiji, politiki, zgodovini in veri. Ključni dogodek je bilo razpravljanje o knjigi »Abel Rey, La Th´eorie de la Physique chez les Physiciens contemporains« (1907).
 
Čeprav je bil v tistem času Philipp močno zainteresiran za filozofijo kot znanost, je bilo to med vsemi objavami del v fiziki in matematiki, le stransko delo. Med letoma 1908 in 1912, ko je bil še v Dunaju, je objavil 15 dokumentov, med katerimi je večina temeljila na teoriji o relativnosti. V tem času sta bila na tem področju prav tako zelo dejavna Max von Laue in Paul Ehrenfest. V njegovi drugi fazi, v času bivanja v Pragi, se je mešanica negojenih interesov nadaljevala, toda sedaj je filozofiji o znanosti začela namenjati vse več čas.
 
===Elementi Philippovega programa===
Na kongresu septembra 1939 je odločno predstavil štiri temeljne elemente svojega programa.
 
Prvi izmed štirih elementov je bilo poučevanje fizike in filozofije na Harvardu, predvsem smeri kot so relativnost, dinamika, termodinamika in filozofija znanosti. Pouk smeri »Sodobna fizika in njena filozofija, filozofska interpretacija«(Contemporary Physics and its Philosophy, a Philosophical Interpretation) je začel s petnajstimi študenti, sčasoma pa jih je imel že dvesto petdeset. To je bilo prvič na Harvardu, da so dodiplomski študentje, že v svojem prvem letu študiranja lahko razpravljali o relativni in kvantni teoriji.
 
Druga točka njegovega programa je bilo nadaljevanje njegovega objavljanja člankov kot znanstvenik, filozof, humanist in misijonar. Philipp je bil v tem času že osemindvajset let v Ameriki in v tem obdobju je objavil več kot petdeset člankov in knjig, večinoma v težkih okoliščinah, predvsem o fizikalnih, filozofskih, psiholoških, socialnih, zgodovinskih in kulturnih pogledih na znanost. V primerjavi z drugimi v Dunajskem krogu, je imel Philipp osnoven program zasnovan že v Evropi.
 
Tretja točka njegovega programa je bilo delovanje v imenu svoje znanstvene raziskave, ki se je razvijala vse od njegovega razpravljanja v dunajski kavarni. Stalno je stremel k svoji verziji o Razsvetljenem projektu, ki je bila njegova dolžnost kot javni intelektualec. Ernst Nagel je zaupal javnosti svoje mišljenje o njegovem delu in dejal: » Filozofija znanosti je v rokah Philippa Franka močno liberalna disciplina.«
 
Četrti del njegovega programa je bila želja in sposobnost povezovanja drugačnosti, ne zgolj med znanostjo, filozofijo in preostalo kulturo, temveč tudi med ljudmi in njihovimi strastnimi idejami. Zato je lahko v zgodnjih letih živel skupaj z Machom, kot tudi z Boltzmannom. Poskušal je združiti popolnoma različne ideje Ernsta Macha in Henrija Poincareja, tako da jih je združil v svojo obliko empirizma. Poleg tega pa mu je uspelo prepričati predsednika Harvarda, Conanta, da se je udeležil konference na Philippovem inštitutu za Enotno znanost(Philipp's institute for the Unity of science). Conant je pozorno poslušal Philippove argumente in na podlagi tega uveljavil Splošen izobraževalni program na Harvardu ( General Education program at Harvard College).
 
===Operacionalizem===
Operacionalizem temelji na intuiciji, čigar pomena koncepta ne poznamo, razen če imamo metodo merjenja zanj. »Običajno je mišljena teorija pomena,ki navaja, da kateri koli koncept ni nič več kot niz operacij; koncept je sinonimen z ustreznim nizom operacij.« Drastična izjava je bila narejena v skladu z »Logiko moderne fizike« (The Logic of Modern Physics), ki jo je leta 1927 napisal ameriški fizik P.W. Bridgman. Vidik operacionalista, na široko razložen v tej knjigi, je prvotno ugotovil številne zagovornike med praktičnimi fiziki in tistimi, ki se zgledujejo po tradiciji ameriškega pragmatizma oziroma po novi filozofiji logičnega pozitivizma. Obstaja zelo malo verjetnosti, da je Bridgman nameraval nadaljevati z natančno in univerzalno teorijo smisla, ali s katerokoli sistematično filozofsko teorijo nasploh. Njegovi spisi so bili predvsem "odsevi fizika", ki so izvirali iz eksperimentalne prakse in so bili usmerjeni k razlaganju znanstvenih metod s prvoosebnega vidika. S tem, ko so se Bridgmanove ideje širile, so se oblikovale v splošno filozofsko doktrino »operacionalizma« oziroma »operacionizma« , in v tej obliki so imele močan vpliv na mnogih področjih, zlasti v metodoloških razpravah v psihologiji. Tako v filozofiji kot tudi v psihologiji je operacionalizem dandanes navadno obravnavan kot skrajni in zastarel način, vendar to ne pomeni, da je bil potencial Bridgmanovih originalnih idej izrabljen.
 
Nikjer pozitivistično razočaranje nad Bridgmanom ni bilo večje, kot v obravnavi operacionalizma kot teorije pomena. Tam je bil nabor možnih objektov, ki skupaj tvorijo pritožbo, da operativne definicije niso dale zadostnega opisa smisla konceptov, tudi tam, kjer so bile operacije ustrezne za koncepte vprašanja.
 
Jedro problema je preveč omejena predstava pomena, ki pomen zmanjšuje do določene mere; temu pravimo Bridgmanova omejevalna doktrina pomena. Čeprav Bridgman ni zagovarjal splošno filozofsko teorijo pomena, so njegove pripombe razkrile njegove namere. P.W. Bridgman je dejal:
»Očitno vemo, kaj mislimo z dolžino, če znamo povedati, kaj dolžina vsakega oziroma kateregakoli predmeta je, in za fizika je to zadostno. Če želimo izvedeti dolžino objekta, moramo opraviti določene fizične operacije. Koncept dolžine je torej določen, ko so določeni postopki, s katerimi merimo dolžina: to pomeni, da koncept dolžine obsega nič več kot niz operacij, s katerimi je dolžina določena. Na splošno, katerikoli koncept ni nič več kot niz operacij; koncept je sinonimen z ustreznim nizom operacij.«(Bridgman 1927, 5)
 
Podobno je prikazal tudi pobudo uporabe operacij, da bi naredili merilo smiselnosti: "Če ima specifično vprašanje pomen, mora obstajati možnost, da najdemo operacije, s katerimi lahko nanj odgovorimo." (Bridgman 1927, 28)
 
---
==Bibliografija==
===Knjige===
*The Pragmatic Component in Carnap’s ‘Elimination of Metaphysics (1963)
 
---
==Sklici in opombe==
{{refsez}}