Taborsko gibanje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slika nižje
IP 213 (pogovor | prispevki)
pp
Vrstica 1:
[[Slika:Plakat za tabor pri Šenpasu dne 18. oktobra 1868.jpg|thumb|250px|Plakat za tabor pri Šempasu 18. oktobra 1868]]
'''Taborsko gibanje''' je bilo [[Slovenci|slovensko]] politično gibanje v obdobju od 1868 do 1871. Zaznamovala so ga predvsem velika zborovanja na prostem, iz angleškega političnega življenja znaneznani [[miting]]e.
 
Tabore so pričeli organizirati [[mladoslovenci]], zbrani okrog časnika [[Slovenski narod (časnik)|Slovenski narod]], šele kasneje so se jim pridružili tudi [[staroslovenci]] z [[Janez Bleiweis|Janezom Bleiweisom]]. Gibanje se je zgledovalo po [[Čehi|češki]] politiki, ki je po letu 1867 za češke dežele odločno zahtevala enak status kot ga je z [[avstro-ogrska nagodba|dualizmom]] dobila [[Ogrska]].
 
Na taborih so izražali podporo jezikovni enakopravnosti (kljub temu, da je slovenščina prevladovala kot pogovorni jezik, je bila uradni jezik nemščina) in [[Zedinjena Slovenija|Zedinjeni Sloveniji]], na koncu so zahteve zapisali v resoluciji, ki je večkrat vsebovala tudi praktične, lokalne zahteve.
 
== Tabori ==
Vrstica 19:
</blockquote></i>
 
Tabori so bili organizirani v vseh deželah s pretežno slovenskim prebivalstvom. Pri prvih taborih so protestirale skupine nemških meščanov in neuspešno zahtevale prepoved. Preprečen je bil zgolj tabor načrtovan za 29. september 1868 na [[Bistrica pri Pliberku|Bistrici pri Pilberku]] saj je bil v nasprotju s 7. členom zakona, ki ni dovoljeval zborovanj v času zasedanja deželnega zbora.
 
Tabori so bili ob nedeljah popoldne na večjih travnikih ob mestih, trgih in vaseh po katerih se imenujejo. Na taborih, ki so v povprečju šteli 6.000 udeležencev večinoma oblečenih v narodne noše, se je po izbiri predsednika tabora zvrstilo več govornikov. Na koncu govorov se ljudje niso razšli, saj je sledila glasba, ples in petje ter pogostitev. V spomin na tabore so izdajali posebne razglednice, značke in taborske svetinjice z geslom ''»Slovenci, zedinimo se!«''.
 
Stalne točke vseh taborov so bile poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji tudi lokalni, gospodarski, šolski in upravni problemi. Organizatorji taborov so se izogibali žgočim nasprotjimnasprotjem (klerikalci proti liberalcem), ki so razdvajale narod, vendar so bolj poudarjali zbliževanje slovenskih pokrajin ter zvezo z ostalimi jugoslovanskimi narodi v monarhiji. Prve tabore so organizirali in se jih udeleževali le mladoslovenci. Šele na vižmarskem taboru so se po številnih javnih grajah (posebej viden je bil tu [[Fran Levstik]]) taborski ideji pridružili tudi prvaki, kjer je bil eden izmed govornikov celo [[Janez Bleiweis]], ki je svoj govor zaključil z vzklikom ''»Dajte nam Slovenijo!«''. Tako se je zahteva po Zedinjeni Sloveniji iz taborov prenesla tudi v deželne zbore.
 
[[Slika:Slovenski tabor v Vižmarjih.jpg|250px|thumb|Tabor v Vižmarjih (17. maja 1869)]]