Renesančna filozofija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slog, wiki
Vrstica 1:
Za '''renesanso''' je značilno obujanje [[Antika|grško-rimske klasike]], njene umetnosti in '''filozofskih izročil'''. Renesančni filozofi se niso ukvarjali z versko filozofijo, ampak so svoj čas posvetili tostranskosti in človekovi posvetni problematiki. V ospredje je prišel posameznik. Filozofi so se vračali k Platonu[[Platon]]u. Akademije so preučevale izvirne izvode in so skušale Aristotelov[[Aristotel]]ov nauk rešiti izpod naplavin cerkvenega shoalističnega umovanja. Vse filozofske šole so kritizirale shoalistične razlage antičnih mislecev in sholastični formalistični neizkustveni in neživljenski način filozofiranja. Renesančna filozofija se je takrat umaknila od teološke sholastike in se vrnila k originalnim besedilom. To pomeni, da so ponovno začeli odkrivati originalna antična besedila in se niso več posluževali prevodov in prepisov, ki so s časom izgubila pomen. Namesto latinske Vulgate v renesančni filozofiji pride v ospredje grška Septuaginta. Namesto branja komentarjev grejo humanisti nazaj k originalom. Namesto dolgočasnih sholastičnih traktatov humanisti odkrijejo živahne rimske pesnike in dramatike. Namesto neštetokrat prepisanega prava humanisti na novo odkrijejo Justinijanov Zakonik. In še bi lahko naštevalnaštevali vse te oblike preporoda, kar je glavna opredelitev renesanse. Humanizem pomeni preusmeritev k povsem praktičnim in ne več toliko teološkim problemom.
== Renesančna filozofija ==
Renesansa je obdobje ki je trajalo med 14 in 16 stoletjem. To je prehod iz srednjega v novi vek. Renesansa je predstavljala velik premik v družbenem in duhovnem življenju Evrope. Vse bolj se je rušil fevdalizem in uveljavljal kapitalizem.
 
== RenesančnaKopernik in filozofija ==
<big><big>Značilnosti</big></big><br />
 
Pomembno je tudi [[Nikolaj Kopernik|Kopernikovo]] odkritje o tem, da je v središču vesolja sonce in ne Zemlja kot so zmotno mislili celves [[srednji vek]]. Ta revolucija ni spremenila le pojmovanja [[astronomija|astronomije]], temveč tudi podobo človeka, ki je izgubil središčni položaj v vesoljstvu, katerega je zasedal že stoletja. Sicer pa ni verjetno, da bi bil tedanji kulturni svet takoj po objavi najslavnejšega Kopernikovega dela sposoben dojeti korenite spremembe, ki jih dandanes običajno pripisujejo tej novi teoriji. Šele filozofi narave, med njimi [[Giordano Bruno]], so dojeli in cenili novosti, vsebovane v kopernikanskih predpostavkah. Ampak v začetku 16. stoletja dejansko še ni obstajala [[kozmologija]] v modernem pomenu besede: pojmovanje sveta je bilo, kot se zdi zasidrano v Platonovih geocentričnih stališčih, Aristotelovih popolnih in enakomernih krožnih gibanjih in Ptolomejevi[[Ptolomaj]]evi sistematizaciji.
Za renesanso je značilno obujanje grško-rimske klasike, njene umetnosti in filozofskih izročil. Renesančni filozofi se niso ukvarjali z versko filozofijo ampak so svoj čas posvetili tostranskosti in človekovi posvetni problematiki. V ospredje je prišel posameznik. Filozofi so se vračali k Platonu. Akademije so preučevale izvirne izvode in so skušale Aristotelov nauk rešiti izpod naplavin cerkvenega shoalističnega umovanja. Vse filozofske šole so kritizirale shoalistične razlage antičnih mislecev in sholastični formalistični neizkustveni in neživljenski način filozofiranja. Renesančna filozofija se je takrat umaknila od teološke sholastike in se vrnila k originalnim besedilom. To pomeni, da so ponovno začeli odkrivati originalna antična besedila in se niso več posluževali prevodov in prepisov, ki so s časom izgubila pomen. Namesto latinske Vulgate v renesančni filozofiji pride v ospredje grška Septuaginta. Namesto branja komentarjev grejo humanisti nazaj k originalom. Namesto dolgočasnih sholastičnih traktatov humanisti odkrijejo živahne rimske pesnike in dramatike. Namesto neštetokrat prepisanega prava humanisti na novo odkrijejo Justinijanov Zakonik. In še bi lahko našteval vse te oblike preporoda, kar je glavna opredelitev renesanse. Humanizem pomeni preusmeritev k povsem praktičnim in ne več toliko teološkim problemom.
 
== Filozofije ==
<big><big>Kopernik in filozofija</big></big><br />
 
Pomembno je tudi Kopernikovo odkritje o tem da je v središču vesolja sonce in ne Zemlja kot so zmotno mislili cel srednji vek. Ta revolucija ni spremenila le pojmovanja astronomije, temveč tudi podobo človeka, ki je izgubil središčni položaj v vesoljstvu, katerega je zasedal že stoletja. Sicer pa ni verjetno, da bi bil tedanji kulturni svet takoj po objavi najslavnejšega Kopernikovega dela sposoben dojeti korenite spremembe, ki jih dandanes običajno pripisujejo tej novi teoriji. Šele filozofi narave, med njimi Giordano Bruno, so dojeli in cenili novosti, vsebovane v kopernikanskih predpostavkah. Ampak v začetku 16. stoletja dejansko še ni obstajala kozmologija v modernem pomenu besede: pojmovanje sveta je bilo, kot se zdi zasidrano v Platonovih geocentričnih stališčih, Aristotelovih popolnih in enakomernih krožnih gibanjih in Ptolomejevi sistematizaciji.
 
<big><big>Filozofije</big></big><br />
 
* Filozof Giovanni Pica della Mirandole piše, da privilegij, dodeljen človeški vrsti, ni v tem, da je postavljena na natančno odrejeno mesto glede na druga bitja, ampak prav v tem, da to ni vnaprej določeno: človeku je dana zmožnost, da se oblikuje sam; in njemu je prepuščeno, ali se hoče povzdigniti v angela ali nazadovati v žival.
Vrstica 21 ⟶ 16:
* Niccolo Machiavelli je razvil najpomembnejšo, do kraja postvetno politično teorijo renesančnega obdobja. Zanimali so ga le realni dejavniki politike. Njegovo pojmovanje vladanja ustreza dejanski, neolepšani podobi političnega dogajanja.
 
<big><big>== Predstavniki renesančne filozofije</big></big><br />==
 
* Georgij Gemist Pleton, 1355-1452, Bizanc
Vrstica 45 ⟶ 40:
* Tommaso Campanella, 1568-1639, Italija
 
<big>== Viri</big> ==
 
* https://en.wikipedia.org/wiki/Renaissance_philosophy
* K.M. Higgins in R.C. Salomon, l. 1998: Kratka zgodovina filozofije, založba Sophia, Ljubljana
* William Raeper in Linda Smith, l.1995, Vodnik po idejah: Religija in filozofija v preteklosti in danes, založništvo Jutro, Ljubljana