Walter Benjamin: Razlika med redakcijama

Benjamin je s svojimi deli, ki so vključevala elemente [[nemški idealizem|nemškega idealizma]], [[romantika|romanticizma]], [[zahodni marksizem|zahodnega marksizma]] in [[judovski misticizemkabala|judovskega misticizma]], trajno prispeval k [[estetska teorijaestetika|estetski teoriji]], [[literarna kritika|literarni kritiki]] in [[historični materializem|historičnemu materializmu]]. Veliko je sodeloval s [[Frankfurtska šola|frankfurtsko šolo]] in ohranjal formativne stike z nemškim dramatikom [[Bertolt Brecht|Bertoltom Brechtom]] in zgodovinarjem judovsekga misticizma [[Gershom Scholem|Gershomom Scholemom]]. Med njegova najbolj znana dela spadajo eseji ''Naloga prevajalca'' (Die Aufgabe des Übersetzers), ''Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati'' (Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Reproduzierbarkeit) in ''Filozofsko-zgodovinske teze'' (Thesen über den Begriff der Geschichte). Njegovo obsežno delo na področju literarne kritike ni zajemalo le eseje o delih [[Charles Baudelaire|Baudelaireja]], [[Johann Wolfgang von Goethe|Goetheja]], [[Franz Kafka|Kafke]], [[Nikolaj Leskov|Leskova]] in [[Marcel Proust|Prousta]], temveč tudi nemške prevode nekaterih del Charlesa Baudelaireja in Marcela Prousta. Leta 1940 je Benjamin v svojem 48. letu starosti, medtem ko je poskušal pobegniti vdirajočim nacističnim silam, naredil samomor v Portbouju[[Portbou]]ju na meji med Francijo in Španijo. Njegova dela so še posebej pridobila ugled v desetletjih po njegovi smrti.

Benjamin je bil rojen v poslovni judovski družini, ki je trgovala z umetninami. Oče Emil Benjamin je delal kot bankir v Parizu. Kasneje se je preselil iz Francije v Nemčijo, kjer je delal kot starinar v Berlinu in se poročil z Pauline Schönflies. Leta 1902 se je desetletni Walter vpisal v šoloGimnazijo FriedrichaCesarja KaiserjaFriderika v Charlottenburgu[[Charlottenburg]]u, kjer je 10 let kasneje zaključil svoj srednješolski študij. Benjamin Walter je bil šibkega zdravja, zato ga je družina vmes leta 1905 poslala v internat in sicer na podeželje[[Turingija|turinško]] v Thuringianupodeželje. Po dveh letih se je vrnil v [[Berlin]], kjer je nadaljeval šolanje na šoli Friedrichaomenjeni Kaiserjagimnaziji.

Leta 1912 se je v svojem 20. letu starosti vpisal na [[Univerza v Freiburgu|Univerzo Alberta Ludwiga]] v Freiburgu[[Freiburg]]u, a se je po koncu semestra vrnil v Berlin. Da bi nadaljeval študij filozofije, se je vpisal na Univerzo[[Humboldtova Humboldtuniverza v Berlinu|Humboldtovi univerzi v Berlinu]]. Tukaj je prvič prišel v stik z idejami [[sionizem|sionizma]], ki ni bil del njegove liberalne vzgoje. Ta izpostavljenost sionizmu mu je dala priložnost oblikovanja svojih idej o pomenu judovstva. Benjamin se je namesto razvijanja svojega razmišljanja oddaljil od političnega in nacionalističnega sionizma. V Walterjevi definiciji judovstvo pomeni predanost pospeševanju evropske kulture. Bil je izvoljen za predsednika '''"Proste študentske organizacije" (Frei Studentenschaft)'''. Benjamin je pisal eseje, v katerih je zagovarjal izobraževalne in splošne kulturne spremembe. Ker ni bil ponovno izvoljen za predsednika, se je vrnil nazaj na Univerzo v FreiburgFreiburgu, da bi se izobraževal na predavanjih novokantovca [[Heinrich Rickert|Heinricha Rickerta]].

Leta 1914, ob izbruhu [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]], je Benjamin začel prevajati dela francoskega poetapesnika Charlesa Baudelaira. Naslednje leto se je preselil v [[München]] na Bavarsko, kjer je nadaljeval s študijem na tamkajšnji Univerzi Ludwiga Maximilliana. Tam je spoznal [[Rainer Maria Rilke|Rilkeja]] in Gershoma Scholema. Postali so prijatelji. V tistem letu je Benjamin tudi veliko pisal o romantičnem pesniku [[Friedrich Hölderlin|Friedrichu Hölderlinu]].

Leta 1917 so ga premestili na [[Univerza v Bernu|Univerzo v Bernu]], kjer je naslednje leto spoznal marksista [[Ernst Bloch|Ernsta Blocha]] in Doro Sophie Pollak, s katero se je kasneje tudi poročil. Imela sta sina Stefana Rafaela. Leta 1919 je doktoriral z literarnozgodovinskim delom '''Pojem umetnostne kritike v nemški romantiki'' (Begriff der Kunstkritik in der Deutschen Romantik)'''. Kasneje pa se je zaradi nezmožnosti preživljanja samega sebe in družine vrnil v Berlin, kjer je stanoval s starši. Leta 1921 je objavil spis '''Kritika nasilja'' (Kritik der Gewalt)'''. Takrat je bil Benjamin tudi družbeno seznanjen zs političnim filozofom [[Leo Strauss|Leom Straussem]], čigar oboževalec je bil celo življenje.

Leta 1923, ko je bil ustanovljen [[Institut für Sozialforschung|Inštitut za socialne raziskave]] (Institut für Sozialforschung), ki je kasneje postal domsredišče zahodno marksistične Frankfurtske šole, je Benjamin objavil analizo dela Charlesa Baudelaireja, ki je imelo naslov '''Tableaux parisiens'''. V tistem času se je seznanil s [[Theodor W. Adorno|Theodorom Adornom]] in se spoprijateljil z [[Georg Lukács|Georgom Lukácsom]], ki je s svojim delom '''Teorija romana''' precej vplival nanj. Zaradi inflacije v [[Weimarska republika|Weimarski republiki]] in prve svetovne vojne je oče Emil Benjamin le stežka podpiral družino svojega sina. Ob koncu leta 1923 je Benjaminov najboljši prijatelj Gerschom Scholem emigriral v Palestino, vendar Benjamina mu kljub več vabilom ni uspelo prepričati, da zapusti celino.

Leta 1924 je [[Hugo von Hofmannsthal]], v reviji '''Novi nemški prispevki'' (Neue Deutsche Beiträge)''', objavil Benjaminovo analizo dela '''Izbirne sorodnosti''', ki ga je napisal nemški pisatelj [[Goethe]]. Kasneje istega leta, ko sta Benjamin in [[Ernst Bloch]] prebivala na italijanskem otoku Capri, je Benjamin pisal delo '''Izvor nemške tragedije'' (Ursprung des deutschen Trauerspiels)''', z namenom da bi lažje pridobil delovno mesto univerzitetnega profesorja v Nemčiji. Leto kasneje je [[Univerza v Frankfurtu|Goethejeva univerza v Frankfurtu]] v Frankfurtu zavrnila njegovo delo in prošnjo za položaj profesorja.

Leta 1926 je začel pisati za nemška časopisa '''Frankfurtski dnevnik'' (Frankfurter Zeitung)''' in '''Literarni svet'' (Die Literarische Welt)''', s čimer je zaslužil dovolj, da je lahko nekaj mesecev živel v Parizu. Leta 1927 je začel pisati delo '''Arkadni projekt'' (Das Passagen-Werk)''', njegov nedokončan opus študije pariškega življenja v 19. stoletju. Leta 1928 je objavil deli '''Enosmerna ulica'' (Einbahnstraße)''' in '''Izvor nemške tragedije'' (Ursprung des Deutschen Trauerspiels)'''. V tem času je deloval tudi kot inštruktor na univerzi[[Univerza v [[HeidelbergHeidelbergu|Univerzi v Heidelbergu]]u.

Leta 1932, v času [[Adolf Hitler|Adolfa Hitlerja]], je Walter Benjamin zapustil Nemčijo in sprva za nekaj mesecev odšel na španski otok [[Ibiza|Ibizo]] in kasneje v [[Nica|Nico]]. Zaradi družbeno-političnega in kulturnega pomena požara v nemškem parlamentu ([[Reichstagsbrand]] 27. 2. 1933) in zaradi preganjanja judovJudov se je preselil v Pariz, kjer je spoznal druge nemške umetnike in intelektualce. Ko mu je zmanjkalo denarja, je Benjamin sodeloval z [[Max Horkheimer|Maxom Horkheimerjem]] in prejel sredstva iz [[Inštituta za družbene raziskave]], vendar pa je kasneje vseeno moral v izgnanstvo.

Leta 1937 je Benjamin spoznal [[Georges Bataille|Georgesa Batailleja]] in se pridružil skupini francoskih intelektualcev, ki se je imenovala '''"College de Sociologie'''". Medtem je nacističen režim jemal nemškim Judom v skladu z [[Nürenberški zakoni|nürenberškimi zakoni]] sistemsko odrekel njihovo državljanstvo, zato je tudi Benjamin ostal brez državljanstva in francoska vlada ga je aretirala in zaprla za tri mesece v zapor v bližini taborišča [[Nevers]], v osrednji Burgundiji.

Ob vrnitvi v Pariz januarja 1940, je napisal delo '''Filozofsko-zgodovinske teze'' (Thesen über den Begriff der Geschichte)'''. Ko so 13. junija istega leta nemške oborožene sile premagale francosko obrambo, sta Benjamin in njegova sestra pobegnila v mesto Lourdes. Le en dan kasneje so Nemci vkorakali v Pariz, z naročilom, da ga aretirajo v njegovem stanovanju. V avgustu je pridobil vizum za potovanje v Združene države Amerike, medtem ko se je izmikal [[Gestapo|Gestapu]] in načrtoval svojesvoj potovanjepobeg.

Zgodovinski viri trdijo, da je varno prečkal mejo med Francijo in Španijo in prispel v obalno mesto Portbou, v Kataloniji. A Francoska vlada je preklicala vizume in naročila španski policiji, da takšne osebe vrne Franciji, vključno z judovsko begunsko skupino, ki se ji je Benjamin pridružil. Benjamina bi bilo treba deportirali nazaj v Francijo, kar bi uničilo njegove načrte za potovanje v Združene države Amerike. V pričakovanju, da ga bodo vrnili nacističnim rokam, se je Walter Benjamin ubil s prevelikim odmerkom morfina ponoči 25. septembra 1940. Uradno je njegova smrt registrirana 26. septembra 1940. Nekateri menijo, da je pred smrtjo v svojem kovčku imel zaključen rokopis dela '''Arkadni projekt'' (Das Passagen-Werk)''', vendar omenjenega rokopisa niso nikoli našli, zato je njegova vsebina vprašljiva.