Kulturni molk: Razlika med redakcijama

Ko je 17. 4. 1941 jugoslovanska vojska kapitulirala, je bilo celotno ozemlje Slovenije že teden dni pod nemško in italijansko okupacijo. Ljubljansko pokrajino, ki je spadala pod Italijo, je vodil visoki komisar [[Emilio Grazioli|Emilio Grazioli]]. Pouk v osnovnih šolah naj bi bil še naprej v slovenskem jeziku, v srednjih in višjih šolah pa bi bila italijanščina neobvezen predmet, vendar kljub slovesnim obetom ni imela slovenščina nikakršne avtonomije. Graziolijev namen je bil, da ljubljanska porkajinapokrajina čim prej dobi italijansko podobo. Italijanski okupatorji so začeli postavljati dvojezične napise, uzakonili so cenzuro ter nadzorstvo nad slovenskim tiskom. Uradni jezik na občinah je bil s slovenskimi strankami slovenski, z višjimi uradniki pa italijanski. Pouk italijanskega jezika je bil obvezen, poučevali so ga italijaniItalijani, ki so bili [[fašist|fašisti]], na podeželju pa so pouk v slovenskem jeziku prepovedali in uvedli italijanščino. Načrtno so uničevali dokaze o kulturni preteklosti; uničevali so vse, kar je pripadlo slovenski kulturi, tudi cerkve.

Prve aretacije so bile že 9. 4. 1941, med prvimi so zaprli pisatelja [[Makso Šnuderl|dr. Maksa Šnuderla]]. V Mariboru je bilo sprejemno taborišče, ki ga kot zbirno taborišče omenjajo v svojih leposlovnih delih [[Fran Roš|Fran Roš]], [[Josip Vandot|Josip Vandot]] in [[Anton Ingolič|Anton Ingolič]]. Med prve ranzotodovalne ukrepe na Štajerskem sodi tudi odstranjevanje slovenskih napisov, ki so jih nadomestili z nemškimi, odstranili so tudi vsa slovenska kulturna obeležja, tako spominske plošče kulturnim delavcem, celo izkop posmrtnih ostankov škofa [[Anton Martin Slomšek|Antona Martina Slomška]]. Aprila 1941 so Nemci uničili v Mariboru tudi vso knjižno zalogo [[Tiskovna zadruga|Tiskovne zadruge]]. Zasegli so tudi zasebne knjižnice [[Josip Vandot|Josipa Vandota]], [[Vladimir Levstik|Vladimirja Levstika]]; samo na slovenskem štajerskem so [[nacist|nacisti]] uničili najmanj 4.200000200 000 slovenskih knjig.