Bartolomé de las Casas: Razlika med redakcijama

'''Bartolomé de las Casas''' je bil španski zgodovinar, pronicljiv pisec in pomembna oseba španskega dvora. Bil je prvi odposlani duhovnik v Ameriko.<ref>{{navedi splet |url=http://www.educarchile.cl/ech/pro/app/detalle?ID=72379/ |title=Bartolomé de las Casas y el derecho indígena |accessdate=28. 4. 2016}}</ref> Danes ga pojmujemo kot prvega Evropejca, ki se je trudil za odpravo ekonomske, politične in kulturne neenakopravnosti kolonialnega sistema v Južni Ameriki.<ref>{{navedi splet |url =http://www.britannica.com/biography/Bartolome-de-Las-Casas/ |title = Bartolomé de las Casas |last = Dussel |first = Enrique |accessdate= 28. 4. 2016}}</ref> Bil je borec za človekove pravice, ki je verjel, da so edini pravi »lastniki« Novega sveta staroselci in da je prihod Špancev namenjen le njihovemu pokristjanjevanju. Zato je leta 1514 začel svoj pohod za pravice staroselcev z željo po mirni [[kolonizalizem|kolonizaciji]] s pomočjo misijonarjev.<ref>{{navedi splet |url=http://www.educarchile.cl/ech/pro/app/detalle?ID=72379/ |title=Bartolomé de las Casas y el derecho indígena |accessdate=28. 4. 2016}}</ref>

Bartolomejeva družina izhaja iz Francije in se je kasneje ustalila v Sevilji, kjer si je pridobila ugled in bogastvo. Rodil se je materi [[Isabeli de Sosa]] in očetu [[Franciscu de las Casasu]], trgovcu in enemu prvih Evropejcev, ki so videli Novi kontinent. Podatki o njegovem izkrcanju v Ameriki niso gotovi, zgodovinarji pa menijo, da je [[Krištof Kolumb|Kolumba]] (skupaj s svojim bratom, kapitanom [[Franciscom de Peñaloso]]) spremljal samo na njegovi drugi odpravi.<ref>{{navedi knjigo |last=Enzensberger |first=Hans Magnus |title=Fray Bartolome de las Casas: una retrospectiva al futuro |year=1987 |publisher=Universidad Nacional Autónoma de México |location=México |page=37-52}} {{COBISS|ID=3712354}}</ref> Vrnil se je leta 1497, ko je Bartolomé kot vojak šel v Granado in nato v Sevilji na Katoliški akademiji, ki jo je vodil [[Antonio de Nebrija]], študiral latinščino.<ref>{{navedi splet |url =http://www.britannica.com/biography/Bartolome-de-Las-Casas/ |title = Bartolomé de las Casas |last = Dussel |first = Enrique |accessdate= 28. 4. 2016}}</ref><ref>{{navedi splet |url =http://www.mcnbiografias.com/app-bio/do/show?key=casas-bartolome-de-las/ |title = Casas, Bartolomé de las (1474-1566) |last = Cortijo Ocaña |first = Antonio |accessdate= 28. 4. 2016}}</ref> Oče mu je za darilo pripeljal moškega iz plemena »Taínos«, ki je z njim ostal do leta 1500, ko se je zaradi dekreta [[Izabel Katoliška|Izabel Katoliške]] vrnil nazaj v domovino.

Bartolomé je skupaj s svojim očetom in stricem odpotoval na Novi kontinent na [[La EspañoloHispanjolo]] leta 1502 v odpravi [[Nicolása de Ovanda]]. Takrat je imel 28 let in je že pridobil teološko izobrazbo. Odšel je iz radovednosti in želje po širjenju katoliške vere.

V Seviljo se je vrnil leta 1506 in svojo pot nadaljeval proti Rimu, kjer je bil imenovan za diakona. Ko se je čez dve leti odpravil nazaj na La EspañoloHispanjolo, je prevzel prezbiterij portoriškega škofa in bil tako imenovan za prvega poslanega duhovnika v Novem svetu. Takrat je bil priča protestom proti izkoriščanju staroselcev, ki sta jih izvajala dominikanca [[Pedro de Córdoba]] in [[Antonio de Montesinos]]. Dosegla sta tudi zakon, ki je priznaval staroselce za svobodne prebivalce, vendar ga upravniki niso sprejeli. Tudi Bartolomé je bil prvih petnajst let enak ostalim kolonizatorjem: bil je upravnik, imel je rudnike in haciende ter pri obdelovanju zemlje izkoriščal staroselce. Spoznal se je s [[Hernán Cortés|Cortésom]], [[Francisco Pizzaro|Pizzarom]], [[Alvaradom]] in leta 1511, ko je bil imenovan za duhovnika v Santu Domingu, skupaj z [[Diegom de Velázquezom]] in [[Pánfilom de Narváezom]] odšel osvojit Kubo. Z LaS EspañoleHispanjole je prejemal novice o upravniških izkoriščanjih staroselcev, zato je začel dvomiti v legitimnost njihovega sistema.

Las Casas se je napotil k namestniku in začasnemu kralju Kastilje, [[Franciscu Jiménezu de Cisneru]]. Ta mu je podelil naziv varuha človekovih pravic staroselcev, dvornega svetovalca za vprašanja staroselcev in informatorja novega odbora, ki ga bo spremljal v Ameriko. Slednji se ob prihodu na La EspañoloHispanjolo ni izkazal za podpornika, saj so ga podkupovali ali pa so mu grozili upravniki, zato se je Las Casas vrnil v Španijo in se sestal z novim kraljem [[Carlosom V]], kjer ga je podprl kancler [[Jean le Sauvage]]. 11. decembra 1517 so bili javno predstavljeni njegovi načrti o človeškosti staroselcev, njihovem pokristjanjevanju in civiliziranju, organiziranju skupnosti in ustavitvi njihovega izkoriščanja. Predlagal je uvoz temnopoltih sužnjev, dokler se kaže potreba po delovni sili, saj so vzdržljivejši in odpornejši. To možnost so takoj upoštevali, Bartolomé pa se je kmalu zavedel napake, ki jo je s to idejo naredil, ostali predlogi pa niso dosegli pričakovanih rezultatov zaradi smrti kanclerja. Zaradi hitrega iztrebljanja plemena Taínos, ki jih je hotel zaščititi, se je marca 1519 prestavil v Barcelono, da bi dobil pooblastilo o njihovem pokristjanjevanju. Zaradi sistematičnega zakonodajnega študija in sodelovanja s politiki je postal ekspert v poznavanju njihovega načina razmišljanja. Vedel je, da je kralj odvisen od evropskih bank in, posledično, davkov, ki jih dobiva z Novega sveta, zato mu je obrazložil, da z nasilnim koloniziranjem bogatijo le lokalni veljaki. Carlos V mu je tako podelil pravice o naseljevanju obale Paria, vendar ta praksa ni prinesla vidnih sprememb.

Razočaran se je leta 1523 zaprl v samostan reda [[Dominikanci|dominikancev]], kjer je ostal deset let, ter se posvečal branju teoloških spisov in izboljševal znanje o pravu. V tem času je napisal osrednja dela: najprej je nastala [[Apologética historia sumaria]] in nato ključna [[Historia general]] (1527). Nastala je na podlagi sistematičnega zbiranja rokopisov, pisem in dokumentov o osvajanju Amerike in z dodajanjem izsledkov lastnega raziskovanja o kulturi staroselcev. Bil je eden prvih zgodovinarjev, ki je opozarjal na enakovrednost ras in govoril o pluralizmu civilizaciji in ne o eni sami, ki je pravilna, ter s tem pokazal na relativnost evropskega pogleda.