Ruski formalizem: razlika med redakcijama

dodana 2 zloga ,  pred 5 leti
kompoz.
(→‎Nastanek: komp.)
(kompoz.)
 
== Faze ==
[[Tomo Virk]] deliglede na metodološko osredotočenost našteva naslednje faze ruskega formalizma na:
 
=== '''1. Osredotočanje na funkcioniranjeFunkcioniranje pesniškega jezika ==='''<br>
V tej fazi je bil njihov namen raziskati, kako v literarnem besedilu delujejo posamezni konstrukcijski principi, kako organizirajo tekst v celoto ter kakšne so razlike med vsakdanjim in pesniškim jezikom. Osredotočali so se na problem pesniškega jezika v poeziji in ob naslonitvi na poetiko [[ruski futurizem|ruskega futurizma]] prišli do ugotovitev o avtoreferencialnosti oziroma samonanašalnosti jezikovnega znaka v poeziji. O razlikah med praktičnim in pesniškim jezikom je v članku ''O glasovih pesniškega jezika'' (1916) pisal [[Lev Jakubinski|Lev Jakubinski]] in prišel do ugotovitve, da znak v poeziji ni arbitraren, saj zvenska plat besede sodoloča njen pomen. Vendar pa je bilo te ugotovitve težko potrditi v prozi, zaradi česar so ruski formalisti začeli iskati formulo literarnosti v literaturi nasploh.
[[Viktor Šklovski|Viktor Šklovski]] v članku ''Umetnost kot postopek'' (1916) govori o avtomatizaciji naših zaznav v vsakdanjem življenju in postopku potujevanja, ki ga definira kot bistvo umetniškosti. Umetnost avtomatizirane predstave prikaže iz nenavadnega zornega kota in nas s tem prisili, da jih zaznamo drugače.
 
=== '''2. Osredotočanje na funkcioniranjeFunkcioniranje literarnih besedil ==='''<br>
V tej fazi v ospredje stopi raziskovanje formalne strukture literarnega dela. Raziskovali so različne načine umetniškega oblikovanja, torej nekakšne strukturne tipe oziroma formalne strukture sižejev in s tem vplivali na [[Vladimir Propp|Proppovo]] razpravo ''[[Morfologija pravljice]]'' (1928). Na mesto tradicionalne dvojice fabula-vsebina Viktor Šklovski postavi dvojico fabula-siže, kjer prva pomeni zgodbo, v kateri so dogodki med seboj povezani glede na časovno zaporedje in kavzalnost, siže pa je je iz gradiva, ki ga daje fabula, narejena literarna kompozicija, umetniški razpored dogodkov.
 
'''3. Literarnorazvojni vidik'''<br>
=== 3. Osredotočanje na literarno-razvojni vidik ===
V tej fazi pride do prenosa poudarka od sinhronega vidika k diahronemu. Najvplivnejši predstavnik tega obdobja, [[Jurij Tinjanov|Jurij Tinjanov]], je postavil tezo, da v literarnem delu obstaja nenehen spor med vsemi njegovimi komponentami. Literarno delo ni statično, ampak nenehno vzpostavlja hierarhijo odnosov, v katerih je en element prevladujoč – dominanta, ki pa tudi ni statična. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] govori o literarni evoluciji, stalni dinamiki, ki se ne dogaja le znotraj posameznega dela (znotrajbesedilno razmerje), ampak tudi med drugimi deli (znotrajliterarno razmerje) in tudi v razmerju med literarnimi in zunajliterarnimi dejavniki. Prav iz te interakcije se obnavljajo posamezne literarne vrste in zvrsti, vendar ne preko razvoja, temveč zamenjave sistema. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] je prepričan, da je raziskovanje literature kot sistema možno le v povezavi z drugimi sistemi, saj so spremembe v literaturi pogojene s spremembami v drugih sisetmih (gl. programski članek [[Roman Jakobson|Jakobsona]] in [[Jurij Tinjanov|Tinjanova]] ''Problemi preučevanja literature in jezika'', 1928).
 
=== '''4. Zaton ==='''<br>
Od dvajsetih let 20. stoletja naprej je bil formalizem podvržen ostri kritiki in gonji komunističnih ideologov in [[Marksizem|marksistični ideologiji]] podvržene uradne literarne vede, glavni očitek katere je bil, da zanemarjajo družbeno vlogo literature. Tako naj bi leto 1930 pomenilo konec Opojaza in ruske formalistične šole nasploh. Ruski formalisti so bili zaradi neprijaznih razmer prisiljeni zapustiti Sovjetsko zvezo ([[Roman Jakobson|Jakobson]]), se prilagodili razmeram ([[Viktor Šklovski|Šklovski]]), nekatere pa je pogoltnil [[gulag]].
 
7.838

urejanj