Ruski formalizem: Razlika med redakcijama

odstranjenih 210 zlogov ,  pred 6 leti
slog
(slog)
(slog)
Jedro ruske formalistične šole je bil OPOJAZ (''Общество изучения поэтического языка – Društvo za preučevanje pesniškega jezika).'' Bil je polformalni znanstveni krožek, ki ga je leta 1914 ali 1916 v Peterburgu ustanovila skupina literarnih zgodovinarjev in teoretikov, lingvistov ter verzologov. Za manifest društva velja članek [[Viktor Šklovski|Viktorja Šklovskega]] ''Umetnost kot postopek'' (1916). Njegovi vidnejši člani so bili še [[Boris Ejhenbaum|Boris Ejhenbaum]], [[Jurij Tinjanov|Jurij Tinjanov]] in [[Lev Jakubinski|Lev Jakubinski]].
 
Drugi je bil Moskovski lingvistični krožek, ki sta ga leta 1915 ustanovila [[Roman Jakobson|Roman Jakobson]] in [[Grigorij Vinokur|Grigorij Vinokur]]. Ostali člani so bili: jezikoslovec [[Nikolaj Trubeckoj|Trubeckoj]] in pesniki [[Vladimir Vladimirovič Majakovski|Majakovski]], [[Boris Leonidovič Pasternak|Pasternak]] in [[Osip Mandelštam|Mandelštam]].
 
== Faze razvoja ==
Glede na različne poudarke v razvoju metode [[Tomo Virk|Virk]] deli faze razvoja ruskega formalizma na:
 
=== 1. Osredotočanje na funkcioniranje pesniškega jezika ===
V tej fazi je bil njihov namen raziskati, kako v literarnem besedilu delujejo posamezni konstrukcijski principi, kako organizirajo tekst v celoto ter kakšne so razlike med vsakdanjim in pesniškim jezikom. Osredotočali so se na problem pesniškega jezika v poeziji in ob naslonitvi na poetiko [[ruski futurizem|ruskega futurizma]] prišli do ugotovitev o avtoreferencialnosti oziroma samonanašalnosti jezikovnega znaka v poeziji. O razlikah med praktičnim in pesniškim jezikom je v članku ''O glasovih pesniškega jezika'' (1916) pisal [[Lev Jakubinski|Lev Jakubinski]] in prišel do ugotovitve, da znak v poeziji ni arbitraren, saj zvenska plat besede sodoloča njen pomen. Vendar pa je bilo te ugotovitve težko potrditi v prozi, zaradi česar so ruski formalisti začeli iskati formulo literarnosti tudi v prozi oziroma literaturi nasploh.
[[Viktor Šklovski|Viktor Šklovski]] v članku ''Umetnost kot postopek'' (1916) govori o avtomatizaciji naših zaznav v vsakdanjem življenju in postopku potujevanja, ki ga definira kot bistvo umetniškosti in osrednji umetniški postopek. ToUmetnost jeavtomatizirane postopek,predstave v katerem neka zaznava, ki je sicer že avtomatizirana, prikazanaprikaže iz nenavadnega zornega kota, zaradiin česarnas pritegnes našo pozornost, in nastem prisili, da jojih zaznamo drugače.
=== Osredotočanje na funkcioniranje literarnih besedil ===
 
V tej fazi v ospredje stopi raziskovanje formalne strukture literarnega dela. Raziskovali so različne načine umetniškega oblikovanja, torej nekakšne strukturne tipe oziroma formalne strukture sižejev in s tem vplivali na [[Vladimir Propp|Vladimirja Proppa]] in razpravo ''[[Morfologija pravljice]]'' (1928). Na mesto tradicionalne dvojice fabula-vsebina Viktor Šklovski postavi dvojico fabula-siže, kjer prva pomeni zgodbo, v kateri so dogodki med seboj povezani glede na časovno zaporedje in kavzalnost, siže pa je je iz gradiva, ki ga daje fabula, narejena literarna kompozicija, umetniško zgrajen razpored dogodkov.
=== 2. Osredotočanje na literarno-razvojnifunkcioniranje literarnih vidikbesedil ===
V tej fazi v ospredje stopi raziskovanje formalne strukture literarnega dela. Raziskovali so različne načine umetniškega oblikovanja, torej nekakšne strukturne tipe oziroma formalne strukture sižejev in s tem vplivali na [[Vladimir Propp|Vladimirja ProppaProppovo]] in razpravo ''[[Morfologija pravljice]]'' (1928). Na mesto tradicionalne dvojice fabula-vsebina Viktor Šklovski postavi dvojico fabula-siže, kjer prva pomeni zgodbo, v kateri so dogodki med seboj povezani glede na časovno zaporedje in kavzalnost, siže pa je je iz gradiva, ki ga daje fabula, narejena literarna kompozicija, umetniško zgrajenumetniški razpored dogodkov.
V tej fazi pride do prenosa poudarka od sinhronega vidika k diahronemu. Najvplivnejši predstavnik tega obdobja, [[Jurij Tinjanov|Jurij Tinjanov]], je postavil tezo, da v literarnem delu obstaja nenehen spor med vsemi njegovimi komponentami. Literarno delo ni statično, ampak je v nenehnem gibanju, nenehno vzpostavlja hierarhijo odnosov, v katerem je en element prevladujoč – dominanta, ki pa tudi ni statična. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] govori o literarni evoluciji, stalni dinamiki, ki pa se ne dogaja le znotraj posameznega dela (znotrajbesedilno razmerje), ampak tudi med drugimi deli (znotrajliterarno razmerje) in tudi v razmerju med literarnimi in zunajliterarnimi dejavniki. Prav iz te interakcije se obnavljajo posamezne literarne vrste in zvrsti, vendar ne preko razvoja, temveč zamenjave sistema. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] je prepričan, da je raziskovanje literature kot sistema možno le v povezavi z drugimi sistemi, saj so spremembe v literaturi pogosto pogojene s spremembami v drugih sisetmih. V tem obdobju tudi nastane nekakšen programski članek [[Roman Jakobson|Jakobsona]] in [[Jurij Tinjanov|Tinjanova]] ''Problemi preučevanja literature in jezika'' (1928).
 
=== 3. Osredotočanje na funkcioniranje literarnihliterarno-razvojni besedilvidik ===
V tej fazi pride do prenosa poudarka od sinhronega vidika k diahronemu. Najvplivnejši predstavnik tega obdobja, [[Jurij Tinjanov|Jurij Tinjanov]], je postavil tezo, da v literarnem delu obstaja nenehen spor med vsemi njegovimi komponentami. Literarno delo ni statično, ampak je v nenehnem gibanju, nenehno vzpostavlja hierarhijo odnosov, v kateremkaterih je en element prevladujoč – dominanta, ki pa tudi ni statična. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] govori o literarni evoluciji, stalni dinamiki, ki pa se ne dogaja le znotraj posameznega dela (znotrajbesedilno razmerje), ampak tudi med drugimi deli (znotrajliterarno razmerje) in tudi v razmerju med literarnimi in zunajliterarnimi dejavniki. Prav iz te interakcije se obnavljajo posamezne literarne vrste in zvrsti, vendar ne preko razvoja, temveč zamenjave sistema. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] je prepričan, da je raziskovanje literature kot sistema možno le v povezavi z drugimi sistemi, saj so spremembe v literaturi pogosto pogojene s spremembami v drugih sisetmih (gl. V tem obdobju tudi nastane nekakšen programski članek [[Roman Jakobson|Jakobsona]] in [[Jurij Tinjanov|Tinjanova]] ''Problemi preučevanja literature in jezika'', (1928).
 
== Zaton ==
Od dvajsetih let 20. stoletja naprej je bil formalizem podvržen ostri kritiki in gonji komunističnih ideologov in [[Marksizem|marksistični ideologiji]] podvržene uradne literarne vede, glavni očitek katere je bil, da zanemarjajo družbeno vlogo literature. Tako naj bi leto 1930 pomenilo konec Opojaza in ruske formalistične šole nasploh. Ruski formalisti so bili zaradi neprijaznih razmer prisiljeni zapustiti Sovjetsko zvezo ([[Roman Jakobson|Jakobson]]), se prilagodili razmeram ([[Viktor Šklovski|Šklovski]]), nekatere pa je pogoltnil [[gulag|gulag]].
 
== Vpliv na razvoj literarne vede ==
Ruski formalizem je vplival na razvoj literarne vede v Rusiji in s časovnim zamikom zaradi zapoznelih prevodov tudi svetu. V Rusiji je vplival na raziskovalce kot so: [[Mihajl Mihajlovič Bahtin|BahtinBahtina]], [[Sergej Mihajlovič Eisenstein|EisensteinEisensteina]] in [[Lev Vigotski|VigotskiVigotskega]]. S svojimi zamislimi in tudi neposrednimi stiki so vplivali na [[Praški lingvistični krožek|Praški lingvistični krožek]], [[francoski strukturalizem]], [[Semiotika|semiotiko]], [[Dekonstrukcija|dekonstrukcijo]] in [[Recepcijska estetika|recepcijsko estetiko]]. V [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]] sta dediščino formalistične šole kritično in selektivno prevzela moskovska in tartujska semiotična šola ([[Jurij Mihajlovič Lotman|Lotman]], [[Vladimir Toporov|Toporov]], [[Boris Andrejevič Uspenski|Uspenski]], [[Jeleazar Mojsejevič Meletinski|Meletinski]] idr.)
 
V [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]] sta dediščino formalistične šole kritično in selektivno prevzela moskovska in tartujska semiotična šola ([[Jurij Mihajlovič Lotman|Lotman]], [[Vladimir Toporov|Toporov]], [[Boris Andrejevič Uspenski|Uspenski]], [[Jeleazar Mojsejevič Meletinski|Meletinski]] idr.)
== Viri ==
* ''Ruski Formalistiformalisti: Izbor teoretičnih besedil''. PrevedelPrevedla [[Drago Bajt|Drago Bajt]], in [[Frane Jerman|Frane Jerman]] (tekst R. Jakobsona). Spremna beseda [[Aleksander Skaza|Aleksander Skaza]]. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984. {{COBISS|ID=14558209}}
* [[Tomo Virk]]: ''Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko teoretske osnove''. (Ljubljana: FF, Ljubljana 2008) {{COBISS|ID=241638656}}
 
 
[[Kategorija:literarnaLiterarna veda]]
7.958

urejanj