|
8. maja 1945 ob 23:00 se je pričel umik nemških oboroženih sil in Slovenskega domobranstva iz Ljubljane; tako so Ljubljano zapustili brez boja<ref name="Jože Simšič-Jelen 2011">Jože Simšič-Jelen: ''Bojna pot 29. hercegovske divizije do Ljubljane'', v ''Vojnozgodovinski zbornik 43/2011, 78.</ref>. Naslednji dan so ob 3:00 zjutraj prve partizanske izvidnice iz sestave 11. in 14. brigade [[29. (hercegovska) divizija (NOVJ)|29. hercegovske divizije]] dosegle [[Karlovški most, Ljubljana|Karlovški most]]<ref>Lukež, 55.</ref>, medtem ko so pozneje istega dne vstopile tudi v celotno Ljubljano<ref>Lukež, 56.</ref>. 11. in 14. hercegovski brigadi sta bili zjutraj že v [[Medvode|Medvodah]], medtem ko je 13. brigada iste divizije ob 17:00 prišla v [[Šentvid pri Ljubljani|Šentvid]]<ref name="Jože Simšič-Jelen 2011"/>.
26. maja, na dan ko je v Ljubljano prišel [[Josip Broz - Tito|Josip Broz Tito]], soje ljudska oblast Ljubljano dokončno odprliodprla in s tem dokončno omogočili neomejen prehod<ref>Lukež, 57.</ref><ref>[http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UA0T0VN2 Ljudska pravica (29. maj 1945, letnik 6, številka 29)]</ref>.
== Pot spominov in tovarištva ==
{{glavni|Pot spominov in tovarištva}}
PoKmalu 26.o maja 1945, na dan prihoda Josipa Broza v prestolnico, je ljudska oblast dokončno odprla prehod iz z žico obdaneodprtju Ljubljane<ref>[http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UA0T0VN2 Ljudskakonec pravica (29. majmaja 1945, letnik 6, številka 29)]</ref> in kmalu so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno z večino bunkerjev. Ostalo je le nekaj objektov na severni strani in posamezni v mestu, npr. ob Masarykovi. Leta 1953 so na [[Dunajska cesta, Ljubljana|Dunajski cesti]] (na mestu prehodnega bloka) postavili prvi spomenik<ref>Lukež, 58.</ref>. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. Leta 1961 so postavili prve serijske oznake (102 spominska kamna in 6 spomenikov: ob Dunajski, ob Zaloški, ob Litijski, ob Dolenjski cesti, ob Tržaški cesti in ob Celovški cesti, na lokaciji nekdanjih mejnih blokov)<ref>Pohar, 27.</ref>. Osnovne načrte za kamnite pile s simbolno vrezano linijo bodeče žice je narisal arhitekt Vlasto Kopač. Leta 1972 so trije študentje arhitekture ([[Franci Kastelic]], [[Mitja Omersa]], [[Jože Štok]]) predstavili idejno zasnovo »Poti spominov in tovarištva« kot štiri metre široko pešpot v dolžini 34 km<ref>Pohar, 28.</ref>. Gradnja je bila odobrena oktobra 1974<ref>Pohar, 29.</ref>; pospešeno so pričeli graditi leta 1978; pot so končali v osmih letih<ref>Pohar, 31.</ref>. Pri gradnji je sodelovalo več kot 150.000 meščanov (tako s fizičnim delom kot s prostovoljnimi denarnimi prispevki), kot tudi mladina, [[Jugoslovanska ljudska armada|JLA]], policijski kadeti,...<ref>Pohar, 30.</ref>. Med gradnjo pešpoti so uredili tudi spremljajoče drevorede; tako so posadili več kot 5000 lip, brez, javorjev, platan in vrb<ref>Lukež, 59.</ref>. Dodatno so pot in dostope do nje označili s posebnim sistemom označevanja, ki ga je zasnoval Janez Koželj s sodelavci.
== Viri in opombe ==
|
