Krst pri Savici: Razlika med redakcijama

Črne misli ga silijo v samomor. To dejanje obupanca mu preprečuje le neizmerna želja, da bi še enkrat videl ljubljeno Bogomilo, ki jo je spoznal, ko sta z očetom Staroslavom skrbela za tempelj [[boginja Živa|boginje Žive]] na [[Blejski otok|Blejskem otoku]]. Vendar je vdor Valjhunove vojske prekinil njuno srečo, saj je moral Črtomir v vojno. Sedaj, ko so bili boji končani in branitelji stare vere pobiti, Črtomir premišljuje, kako je vojne vihre preživela Bogomila. Iz sanjarjenja ga predrami stari ribič, ki Črtomira odpelje na skrivno mesto pri slapu Savica, potem pa se odpravi poizvedovat, kaj je z Bogomilo. Naslednje jutro ribič k Črtomiru pripelje Bogomilo in krščanskega duhovnika. Bogomila razkrije Črtomiru ves strah in muke, ki jih je doživljala v času vojne, ko je trepetala za njegovo življenje. V takšnem stanju jo je duhovnik seznanil s krščansko vero in Bogom, ki je Bog ljubezni za vse ljudi na svetu. Novemu Bogu je obljubila večno zvestobo in služenje za časa svojega zemeljskega življenja, če ohrani Črtomira živega. Črtomir jo razume in se hoče z njo poročiti. Vendar mu Bogomila in duhovnik pojasnita, da bo to mogoče šele v posmrtnem življenju, saj mora Bogomila spoštovati svojo zaobljubo Bogu. Črtomir se odloči darovati svoje življenje Cerkvi ter tako ugodi Bogomilini največji želji, zato se da krstiti pri slapu Savica. Po tem odide v [[Oglej]], kjer se bo poučil o skrivnostih nove vere, da jih bo kot duhovnik oznanjal Slovencem, Bogomila se vrne domov k očetu. Zadnji del Krsta ni več le epski ampak je hkrati lirski, saj pesnik dodaja tudi čustva, v momentih pa je zgodba celo dramatična. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med Črtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.

 

 

Za krst je Prešeren izbral stanco ali oktavo, osemvrstičnico, sestavljeno iz rimljanskih enajstercev. Stanca ima poudarjeno kritičnost.

té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.</poem>

 

'''Črtomirova spreobrnitev'''

Eno najbolj zapletenih vprašanj Krsta pri Savici je Črtomirova spreobrnitev od poganskega vojskovodje do krščanskega misijonarja. Črtomir na krščansko glede skozi tri idejne plati; skozi odpor do osvajalnega in nasilnega Valjhuna, kar je povezano tudi z bavarsko okupacijo. Črtomir je skeptičen tudi do verske mitologije in obrednosti, kar opazi tudi znotraj poganske vere. Za to vero se ne bori zaradi verskih razlogov, temveč bolj iz političnih (spoštuje postave očetov). Odprt pa je krščanstvu kot veri ljubezni, kar mu pojasni duhovnik, ki pride z Bogomilo. Odločno se distancira od Valjhunovega nasilnega krščanstva, takrat se Črtomir odloči sprejeti vero Bogomile, ki krščanstvo dojema kot možnost ljubezni v posmrtnem življenju, torej večne ljubezni.

Glavni razlog (še močnejši kot duhovnikova pojasnila o veri ljubezni) za Črtomirovo spreobrnitev pa je Bogomila in njegova resnična ljubezen do nje. Črtomir razume, da se je Bogomila spreobrnila zaradi njega.

Kljub temu pa Črtomir vere ne sprejme navdušeno, z zanosom. Temveč pristane trpno, molče, na Bogomilino prošnjo. Ni opaziti znakov notranjega odrešenja.

Črtomir po krstu uvede svoj mistični model krščanstva, ki temelji na poganskem razumevanju času in prostora. Opazimo tri bistvene elemente misticizma: svetlobo, molk in dom. Svetloba kot mavrica, molk kot Črtomirov molk ob krstu, dom kot gozd. Črtomir postane človek, v katerem so umrli vsi nekdanji upi, da je našel novo moč ljubezni, šel čez meje širit krščanstvo (ni zamejitev, meja).