Fundamentalizem: Razlika med redakcijama

odstranjenih 131 zlogov ,  pred 4 leti
 
Fundamentalizem izredne poudarja skupne vrednote in tako poustvarja skupnost, ki komunicira preko vrednot in idej verskega teksta. Pri tem pomen pridobivajo tako duhovniki, sodniki, policisti, učitelji, zdravniki, ki negujejo tako vrednote besedil, ki so lahko izredno raznovrstne tako po pomenu kot uveljavitvi. Fundamentalizem je mnogokrat kritiziran kot neenotna neurejena skupnost izpostavljena mnogim konfliktom. Zaradi močne idejne zaslombe v verstvih in religijah mora fundamentalna skupnost, sekta ali družba biti jasno ločena od državnih funkcij. Vstavljanje verskih elementov v državne funkcije onkraj samih vrednot pomeni resno škodo fundamentalnim vrednotam.
 
Fundamentalizem je predvsem idejno politično gibanje ureditve družbe, pri čemer se naslanja na tradicionalne ali z vero in razumom prepredene starejše rešitve pri urejanju družbenih vprašanj. Fundamentalizem tako zahteva predvsem globlje in bolj podrobno preučevanje virov, ki jih družba že ceni in imajo v družbi že veljavo. Preučevanje teh virov, njihovo razumevanje in socializacija v fundamentalni skupnosti naj bi rešila težave, ki jih družba naslavlja. Fundamentalizem je kritiziran kot gibanje zaradi zlorab:
# Trdna ambiciozna oseba z željo po uveljavitvi lahko s poznavanjem verskih in drugih resnic postane bolj uveljavljena in tako manj zavezana tem omejitvam. Manjše kot je gibanje, bolj kot je skupnost manjša, večje so možne zlorabe.
# Slabo izobražene osebe, ki se potopijo v bogato znanje lahko postanejo nevarne skupnosti, fanatiki
# Negovanje liberalnih vrednot, sekularizma je lahko izrazito sporno za fundamentalno vero, kjer je sekularnost podlaga, zaradi katere bi sicer vernik zapustil svojo skupnost in tako zapustil tudi vrednote skupnosti
# Opuščanje tehnoloških inovacij in fundamentalna prepoved določenih postopkov ovira tehnološki napredek. Fundamentalizem namreč zahteva moralno prepoved, ki je hkrati družbena ali celo zakonita prepoved.
Fundamentalizem je izrazito verska praksa preučevanja starih besedil in njih nenehnega premišljevanja. V veliko verskih skupnosti je preučevanje verskih besedil del odraščanja, ima tudi elemente učenja jezikov, memoriziranja na pamet, učenja obrazcev in obredov. Fundamentalne skupnosti zahteve preučevanja le še zaostrijo, kar zahteva večji napor vernika, da lahko pripada.
 
Fanatik je pojav fundamentalne družbe, gre za posameznika, ki se osmisli predvsem kot pripadnik verske skupine. Praviloma so fanatiki osebe s slabo samopodobo, nizko izobrazbo, zaničevani tako v bližnji kot širši okolici, velik pomen življenjskega bivanja je posvečen fundamentalnim resnicam. Pojav fanatizma se najlažje zgodi ob osebi, ki verskega znanja ni pridobila prej ob marljivem študiju in delu, pa želi to nadomestiti in se oddaljiti od prejšnjih vedenj.
 
Fundamentalizem zaostruje mnoge elemente verujočega posameznika, saj skupnost verujočih omeji na bolj in manj delujoče in pomembne člane skupnosti. Osebe s kriminalno preteklostjo potrebujejo vso potrebno nego za nadaljnji razvoj in okrevanje.
 
Verska vzgoja in poudarjanje vrednot pri vzgoji je praviloma izredno cenjen del tako izobraževanja kot vzgoje otrok. A tovrstna vzgoja nima veliko povezave z napredovanjem znotraj družbe. Fundamentalizem je prepričan v škodljivost kršenja družbenih norm in v družbo, kjer so moralne, družbene in zakonite norme med seboj prepletene. Normativna ureditev je le redko razrahljana, kar pa naleti na odpor pri osebah, ki so odrasle v okolju, kjer je razrahljanost družbenih odnosov prinesla blagostanje. Fundamentalizem sam po sebi vsebuje raznovrstne pravice in dolžnosti, pri katerih nihče ni izjema. Liberalizem se sklicuje na iste pravice in dokazuje izjeme s političnim pritiskom.
 
== Verski ekstremizem in fundamentalizem po religijah ==
Judje so izbrano ljudstvo, ki se jim je Bog razodel in z njimi sklenil zavezo. Bog je obljubil, da bo Abrahamu in njegovim potomcem dal deželo Kanaan (obljubljena dežela) v večno posest. Razodetje je zapisano v osrednji judovski knjigi Tori.
 
Vsa tri omenjena verovanja so lahko povod v religijsko upravičevanje nasilja. Šlo naj bi za sveto ljudstvo, ki se od ostalih razlikuje in je zato privilegirano. Obstajata dve vrsti nasilja in konfliktov, ki izhajata iz privilegiranja skupine: nasilje, ki ga izvaja privilegirana skupina za ohranjanje položaja, in nasilje deprivilegiranih skupin, ki se borijo za izboljšanje poloţajapoložaja. Vsakršno zoperstavljanje svetemu ljudstvu pomeni tudi bogoskrunstvo, ki zahteva kaznovanje. Judovski skrajni fundamentalizem je rezultat različnih dejavnikov. Medsebojno se prepletajo vprašanja varnosti, politike in religije.
 
Judje pri negovanju svojih inštitucij uporabljajo svoja verska prepričanja in tako negujejo tudi neko obliko nacionalizma, kar je še posebej občutljivo pri ohranjanju državne ureditve. V državi, kjer so fundamentalisti manjšina, to lahko pomeni izboljšano organizacijo, tesnejšo skupnost in trdnejšo in bližnjo skupnost.
Islam je religija, ki je za krščanstvom najbolj razširjena in najmlajša religija. Termin islam pomeni »pokorščina bogu« (Alahu) – beseda izhaja iz arabskega korena salam (mir, blaginja). Razodet je bil Mohamedu prek Korana. Po njegovi smrti so islam širili kalifi (nasledniki), ki so se pogosto bojevali za obrambo islama ali za njegovo širjenje. Islam pozna dve pomembnejše smeri, a pozna tudi oblike skrajno nasilnega udejanjanja vere. Razlika med suniti in šiiti je v nesoglasju glede nasledstva preroka Mohameda in v vodstvu muslimanskim narodom.
 
Kljub razlikam se smeri v mnogih stvareh strinjajo. Skupno jim je prepričanje, da je Alah samo eden in da je edini bog. Menijo tudi, da je bil Mohamed poslednji prerok (http://www.hyperhistory.net/apwh/essays/comp/cw11sunnishiitesplit.htm). Islam je religija, ki neločljivo združuje vero in politiko, religijo in družbo. Temelji na petih stebrih vere: veroizpoved, obredna molitev, miloščina, post in romanje. Vendar islam izrecno prepoveduje kakršno koli slabo govorjenje ali upodabljanje Alaha, preroka Mohameda in vseh drugih oseb v Koranu ali Stari zavezi. Posledica kršitve pravil, ki je za muslimane hud prekršek, je lahko tudi smrt (<nowiki>http://www.rtvslo.si/zgodbe/svet/muslimanski-bes-zaradi-evropskih-karikatur/115</nowiki>).
 
»Koran ni le praktični vodnik za organizacijo življenja posameznika in skupnosti; je operativna družbena znanost, saj tudi sama nastaja v realnem gibanju, ki z delovanjem ljudi omogoča celotnemu človeštvu in konkretnemu človeku vnovično osvojitev njegove avtentične biti. Zgodovina ima smisel, in sicer enega samega. Koran so božja navodila za uresničitev zgodovine«. Koran in Suna obsegata skupek pravil, imenovanih islamsko ali »šeriatsko pravo«. Je Alahova beseda, ki je dana človeku in zato šeriat pomeni muslimanu več kot zakon. Je idealno pravo, življenje z moralnimi načeli islama. Šeriat je tisti, ki dovoljuje dobra in prepoveduje slaba človekova dejanja.
Fundamentalistični pogled na islam tako določa zelo obsežni svetovni nazor, ki vključuje popolno uresničitev šeriatskega prava ter zavračajo zgodovinski razvoj islama. Islamski fundamentalizem je gibanje za »prvotni islam«. Mnogi so vpeljali v teologijo tudi šesti steber vere, džihad, katerega interpretacija pa je mnogokrat postala izrazito vojaška. Njegov cilj je islamizacija celotnega družbenega in političnega sistema ter svetovna islamska država, ki bi temeljila na islamskem šeriatskem pravu in na Koranu, kot najvišjem pravnem aktu. Islamsko versko pravo se imenuje šeriat (šarija), kar pomeni jasna, ravna pot. To pravo daje izčrpne smernice za življenje in za vodenje države. Kazni in odstopanja od takšnega ravnanja pa so stroga in mnogokrat odstopajo od mednarodnega prava. Versko prepričanje zahteva od vernika neko aktivnost pri pridobivanju vernikov, a predvsem krut obračun z neverniki v primeru konflikta v imenu edinega pravega Boga.
 
== Fundamentalizem in sociologija ==
{{reli-stub}}
Fundamentalizem je predvsem idejno politično gibanje ureditve družbeskupnosti, pri čemer se naslanja na tradicionalne ali z vero in razumom prepredene starejše rešitve pri urejanju družbenih vprašanj. Fundamentalizem tako zahteva predvsem globlje in bolj podrobno preučevanje virov, ki jih družba že ceni in imajo v družbi že veljavo. Preučevanje teh virov, njihovo razumevanje in socializacija v fundamentalni skupnosti naj bi rešila težave, ki jih družba naslavlja. Fundamentalizem je kritiziran kot gibanje zaradi zlorab:
# Trdna ambiciozna oseba z željo po uveljavitvi lahko s poznavanjem verskih in drugih resnic postane bolj uveljavljena in tako manj zavezana tem omejitvam. Manjše kot je gibanje, bolj kot je skupnost manjša, večje so možne zlorabe.
# Slabo izobražene karizmatične osebe, ki se potopijo v bogato znanje lahko postanejo nevarne skupnosti, fanatiki
# Negovanje liberalnih vrednot, sekularizma je lahko izrazito sporno za fundamentalno vero, kjer je sekularnost podlaga, zaradi katere bi sicer vernik zapustil svojo skupnost in tako zapustil tudi vrednote skupnosti
# Opuščanje tehnoloških inovacij in fundamentalna prepoved določenih postopkov ovira tehnološki napredek. Fundamentalizem namreč zahteva moralno prepoved, ki je hkrati družbena ali celo zakonita prepoved.
Fundamentalizem je izrazito verska praksa preučevanja starih besedil in njih nenehnega premišljevanja. V veliko verskih skupnosti je preučevanje verskih besedil del odraščanja, ima tudi elemente učenja jezikov, memoriziranja na pamet, učenja obrazcev in obredov. Fundamentalne skupnosti zahteve preučevanja le še zaostrijo, kar zahteva večji napor vernika, da lahko pripada.
 
Fanatik je pojav fundamentalne družbe, gre za posameznika, ki se osmisli predvsem kot pripadnik verske skupine. Praviloma so fanatiki osebe s slabo samopodobo, nizko izobrazbo, zaničevani tako v bližnji kot širši okolici, velik pomen življenjskega bivanja je posvečen fundamentalnim resnicam. Pojav fanatizma se najlažje zgodi ob osebi, ki verskega znanja ni pridobila prej ob marljivem študiju in delu, pa želi to nadomestiti in se oddaljiti od prejšnjih vedenj.
 
Fundamentalizem zaostruje mnoge elemente verujočega posameznika, saj skupnost verujočih omeji na bolj in manj delujoče in pomembne člane skupnosti. Osebe s kriminalno preteklostjo potrebujejo vso potrebno nego za nadaljnji razvoj in okrevanje.
 
Verska vzgoja in poudarjanje vrednot pri vzgoji je praviloma izredno cenjen del tako izobraževanja kot vzgoje otrok. A tovrstna vzgoja nima veliko povezave z napredovanjem znotraj družbe. Fundamentalizem je prepričan v škodljivost kršenja družbenih norm in v družbo, kjer so moralne, družbene in zakonite norme med seboj prepletene. Normativna ureditev je le redko razrahljana, kar pa naleti na odpor pri osebah, ki so odrasle v okolju, kjer je razrahljanost družbenih odnosov prinesla blagostanje. Fundamentalizem sam po sebi vsebuje raznovrstne pravice in dolžnosti, pri katerih nihče ni izjema. Liberalizem se sklicuje na iste pravice in dokazuje izjeme s političnim pritiskom.
 
[[Kategorija:Politika]]
1.859

urejanj