Victor Hugo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
Hugo velja za najbolj vplivnega [[romantika|romantičnega]] pisatelja [[19. stoletje|19. stoletja]]. S svojimi deli je poživil in razširil francoski literarni jezik. Velja za pomembnega ideologa Evropskega gibanja, premišljevalca Evrope po Napoleonu in zavednega republikanca.
Pisal je zelo raznovrstna dela, ki so obsegala tako [[Roman|romane]], gledališčne drame in tragedije, eseje, različne članke, bil je tudi pesnik, fotograf in slikar. Poleg literarnega ustvarjanja je bil pomemben evropski mislec, esejist, ki je z govori, dopisovanji in razmišljanji vplival na Francijo tudi med prisilnim izgonom.
Kot pisec zagovarja konzervativna stališča in vrednote sočutja in pravičnosti, kar je razumljivo v obdobju, ki niha med kraljevino, samodrštvom in [[Republika|republiko]]. Prizadeval se je tudi za ohranitev tradicionalnih vrednot tako med ljudstvom kot v mednarodni politiki in poudarjal dolžnost in skrbnost delujočih v politiki.
== Življenje ==
Vrstica 17:
Leopoldina, najstarejša hčer umre pri 19.letih kmalu po poroki, utopi se v reki po nesreči, njen novi mož je ni mogel rešiti, ko je potonila zaradi težkega krila, ki jo je vlekel pod vodo.
=== Literarni uspeh ===
Literarno se je Hudo prebil z čaščenjem liberalnega voditelja, kar bi bilo tudi čaščenje Napoleona. Pesmi kot so “À la Colonne” in “Lui” so ga pripeljale v zbor liberalnih pisateljev časopisa Le Globe, kot pisatelj pa se je tudi oprl uvedbi cenzure tiska in celo trpel cenzurne posege v njegovo gledališko predstavo Marion de Lorme (1829), ki je bila kritična do Ludvika XIII. Hugo odvrne z pisanjem igre Hernani, izrazito romantične predstave.
Četudi sedaj znan kot pisec gledaliških iger, slavo doseže z romanom Cerkev Notre-Dame v Parizu, zgodovinskim romanom iz časa Ludvika XI, ki dotika življenjskih zgodb telesno pokvečenega zvonarja v oskrbi cerkve in mlade ciganke v mestnem okolju, kar doživi veliko večji odmev kot njegova prva knjiga Zadnji dnevi obsojenih (1829), ki je humanitarni protest zoper smrtno kazen.
Victor Hugo je ob tem še vedno tudi precej političen poet, ki odslikava pisano politično dogajanje ustavnih sprememb, a piše tudi povsem intimne in osebne pesmi, celo premišljevalne. Hugo izraža željo in ambicijo, da bi bil odmev svojega časa. Tako je z enako gorečnostjo izpovedoval pravice delavcev in pomen molitve in premišljevanja, lahko celo v isti zbirki. Hvalil je tako [[Napoleon Bonaparte|Napoleonov]] vzpon in premišljeval o republikanskih idejah. Mnoge pesmi so bile tako med seboj nasprotujoče, a so bile pisane z prisrčnostjo in tankočutnostjo, pa tudi izbranimi besedami.
Z revolucijo leta 1848 je deležen politične funkcije poslanca in potrdi tudi imenovanje princa Napoleona na oblast. A Napoleon se pomika proti desnici, Victor Hugo pa v istem obdobju postaja vedno bolj prepričan levičar in nasprotnik samodržca v parlamentu. Decembra 1851 se zgodi državni udar in nastopi vnovična vlada [[Napoleon III.|Napoleona III]]., Victor Hugo pa podpira odpor proti spremembi oblasti, nato pa pobegne v [[Bruselj]].
=== Izgon (1851–70) ===
Hugov izgon je v zelo omejenem obsegu bil dejanski ubeg pred kazensko odgovornostjo, saj so kaj kmalu iz [[Francija|Francije]] sporočali, da ni prave verjetnosti, da bo kaznovan, če se vrne domov. Victor Hudo vztraja prostovoljno zunaj in tu dočaka celo izjavo amnestije leta 1859, a vztraja še naprej kot izgnanec kot izraz svojega ponosa, da so bile njegove odločitve pravilne. Po letu bivanja v Bruslju se odpravi med Britance, kjer biva na otokih Angleškega kanala. V bivanju na otokih v obdobju 20tih let napiše tu največji del svojega pisanja, četudi tudi sicer velja za prizadevnega pisca.
Piše tako politično satiro, poezije in zgodovinopisje, loteva se tudi metafizičnih tem Dobrega in Zlega v pesmih La Fin de Satan ("Konec Satana)" in Dieu (“Bog”). Naslavlja tako teme smrti svoje hčere, premišljevanj, loteva se epskih pesnitev in se po zelo plodnem pesnenju odloči za pisanje [[Nesrečniki|Nesrečnikov]], romana, ki ga je dolgo pred tem opustil. Roman objavljen leta 1862 mu je ponovno pridobil velik ugled, saj popisuje tako težave ob ostri kazenski zakonodaji, številne spremembe družbenih sistemov v Franciji in okorelost državnih uradnikov in častnih politikov v spreminjajoči se družbi.
Napisal je tudi nekaj esejev in zgodovinskih romanov vezanih na angleški boj zoper fevdalizem v 17.stoletju in dobrodelnost in poštenje med francosko revolucijo. Piše tudi o otoških mornarjih, katerim posveti tudi roman.
Izgon se konča z družbenimi spremembami v Franciji leta 1970, ko Napoleon III. prekine svojo oblast. Okoli teh let doživi resno krizo, umre mu najprej žena, nato pa kmalu tudi dva sinova. Do njegove smrti mu ostane za družabnico igralka in partnerka, s katero ostane do smrti. Zaradi vojnih obračunov se še enkrat vrne na otok, a od leta 1874 do smrti preživi v Franciji. Med letoma 1841 in 1885 je bil član [[Francoska akademija|francoske akademije]]. Ker je bil nasprotnik Napoleona III., je dolga leta preživel v izgnanstvu, zagovarjajoč demokracijo in republiko, ob bivanju v Franciji po razglasitvi tretje republike pa je postal spet tudi poslanec francoskega parlamenta (a je kmalu odstopil). Ob smrti je bil deležen državnega pogreba in državnih in nacionalnih časti povezanih z francoskim [[Panteon, Pariz|Panteonom]] in Slavolokom zmage.
== Dela ==
| |||