France Vodnik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 15:
Bil je sin kamnoseškega delavca Antona Vodnika in gospodinje Marije v Podutiku ter mlajši brat pesnika [[Anton Vodnik|Antona Vodnika]]. Osnovno šolo je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa klasično gimnazijo na Poljanah v Ljubljani. Bil je član ilegalne Organizacije krščanske socialne omladine Jugoslavije (OKSOJ). Po enoletnem študiju prava se je prepisal na študij slavistike in primerjalne književnosti na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofsko fakulteto v Ljubljani]] in leta 1928 diplomiral. Na univerzi je bil član študentskega društva Danica, nekaj časa tudi predsednik, pozneje pa član društva Borba. Leta 1929 je študiral na Jagelonski univerzi v [[Krakov|Krakovu]].
 
Leta 1930 je ustanovil slovenski Mladi Penklub. Bil je profesor slovenščine na več ljubljanskih gimnazijah. Pod [[Petar Živković|Živkovićevo]] diktaturo je bil odpuščen zaradi demokratičnega mišljenja in delovanja. Leta 1936 je bil reaktiviran, upokojil se je leta 1965. S predavanjem "Slovenstvo in katoličantvo" je sodeloval na znamenitem "Bohinjskem tednu", zborovanju napredne katoliške mladine. Posvečal se je prevajanju in literarni publicistiki. Leta 1978 je prejel [[Sovretova nagrada|Sovretovo nagrado]]. Objavljal je ocene, poročila, eseje, kritike in bil od 1925 dalje poleg [[Josip Vidmar|Josipa Vidmarja]] in [[Ivo Brnčić|Iva Brnčića]] vodilni literarni kritik. Upiral se je tako katoliškim kot materialističnim razlagam literature in izpostavljal etično in socialno funkcijo književnosti. Pisal je za reviji ''Križ'' in ''Križ na gori'' in spadal v skupino [[križarji (literarna skupina)|križarjev]]. Urednikoval je pri pomembnih revijah ''[[Dom in svet]]'', ''[[Dejanje]]'' ter ''[[Znamenje]]''. Bil je član [[Društvo slovenskih pisateljev|Društva slovenskih pisateljev]], Slovenskega Pen kluba, Društva slovenskih prevajalcev in častni član [[Slavistično društvo|Slavističnega društva]]. Dobro leto je preživel v italijanski internaciji ([[Gonars]], [[Monigo]]). Kot pesnik je poznan po ekspresionistični zbirki ''Borivec z Bogom'' in po antologiji slovenske religiozne lirike. Njegovo zapuščino hrani Rokopisni oddelek NUK.
 
Kiparsko ga je upodobil [[France Gorše]] (hrani Kostanjevica), v karikaturi [[Ivan Čargo]] in na plaketi [[Vladimir Štoviček]].