DEMOS: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m gt |
privatizacija |
||
Vrstica 7:
Demosova koalicijska vlada je uspešno izvedla [[Kronologija osamosvojitve Slovenije|osamosvojitev]] Republike Slovenije od takratne [[Jugoslavija|Jugoslavije]]. Na [[Plebiscit|plebiscitu]], [[23. december|23. decembra]] [[1990]], je 88,2 odstotka volivnih upravičencev glasovalo za osamosvojitev Slovenije. Slovenska skupščina je nato [[25. junij]]a [[1991]] sprejela [[Deklaracija o neodvisnosti Republike Slovenije|deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije]] in nekaj s tem povezanih zakonov. [[Jugoslavija|Jugoslovanska]] vlada je skušala preprečiti osamosvojitev z akcijo [[JLA|Jugoslovanske ljudske armade]], ki je v noči razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije, [[26. junij|26.]] na [[27. junij]] 1991 začela zasedati mednarodne mejne prehode in s tem zadržati Slovenijo v Jugoslaviji. [[Slovenska osamosvojitvena vojna|Desetdnevna vojna]] se je končala [[7. julij]]a 1991, s podpisom sporazuma - [[Brionska deklaracija|Brionske deklaracije]] med slovensko in jugoslovansko delegacijo, ob posredovanju evropske diplomacije (predstavniki [[Evropska unija|Evropske skupnosti]]: [[Jacques Poos]], [[Hans van den Broek]] in [[Gianni de Michelis]]). Slovenija se je za tri mesece odpovedala nadaljnjim osamosvojitvenim ukrepom, ohranila pa je nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami. Ker do izteka veljavnosti tega sporazuma, [[8. oktober|8. oktobra]] 1991, ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla, Republika Slovenija pa je uveljavila samostojnost, [[15. januar]]ja [[1992]] pa tudi mednarodno priznanje.
Demosova vlada se z gospodarskimi vprašanji oziroma z gospodarsko politiko ni dosti ukvarjala. Izjema so bili le sprotni problemi, nšr. stečaji podjetij in s tem povečevanje brezposelnosti. Stranke Demosa so imele dokaj različne poglede glede dolgoročnejše usmeritve gospodarske politike in tudi glede načina delovanja. Vprašanja, povezana s preoblikovanjem položaja Slovenije v jugoslovanski državi ali zunaj nje, torej vprašanja, povezana z osamosvajanjem oziroma razdruževanjem Slovenije od Jugoslavije, so bila v Demosu sprejeta bolj ali manj enotno, tako glede načina kot »tempa«, saj je bila to temeljna programska točka te koalicije. Razhajanja med njimi pa so se začela pojavljati ob vprašanju, kako preoblikovati gospodarski sistem. Največji kamen spotike in vzrok medsebojnih konfliktov v Demosovi vladi je bil način »demontaže« [[socializem|socialističnega]] samoupravnega sistema, oziroma, kako na gospodarskem področju uvesti pluralizem lastnine, v katerem bi imela odločilno vlogo zasebna lastnina. Šlo je za način uvedbe zasebne lastnine v gospodarski sistem, za privatizacijo gospodarstva. Različni pogledi in predlogi so bili eden od dejavnikov, ki so povzročili razpad Demosa in tudi konec vlade, ki jo je vzpostavil z zmago na volitvah aprila 1990.
Prve večje ideološke razlike koalicije Demos so nastale zaradi načina [[lastninjenje|lastninjenja]] in zakona o lastinskem preoblikovanju podjetij ter novo [[Ustava Republike Slovenije|ustavo]], ki je bila konec leta 1991 sprejeta. Zaradi nesporazumov v koaliciji Demos je nato [[april]]a [[1992]] padla Demosova vlada Lojzeta Peterleta, novo, osemmesečno vlado široke koalicije ([[Liberalna demokracija Slovenije|Liberalno demokratske stranke]] (LDS, prej Liberalne stranke - ZSMS), Socialistične stranke, prenovljenih komunistov in polovice Demosovih strank) pa je nato sestavil predsednik LDS, dr. [[Janez Drnovšek]], ki pa je nato sprejela zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij.▼
Prve večje ideološke razlike koalicije Demos so nastale zaradi načina [[lastninjenje|lastninjenja]] in zakona o lastinskem preoblikovanju podjetij ter novo [[Ustava Republike Slovenije|ustavo]], ki je bila konec leta 1991 sprejeta. Preobrazbo gospodarstva iz [[socializem|socialističnega]] v [[kapitalizem|kapitalističnega]] je [[Jože Mencinger|Mencinger]] zastavil precej socialno, pa tudi gospodarno. Menil je, da privatizacija ne sme biti sama sebi namen in da je ne bi smeli razumeti zgolj kot politično dejanje, temveč bi moralo gospodarstvo s tem postati učinkovitejše. Breme prehajanja iz enega v drug [[gospodarski sistem]] naj bi po njegovem mneneju nosili premožnejši. S tem pa se številni v Demosu niso strinjali. Mencinger je zato junija 1990 skupščini predložil prvi predlog privatizacijskega modela. Po tem predlogu naj bi podjetje upravljali tisti, ki bi odkupili desetino njegove vrednosti, hkrati pa je nasprotoval zastonjski razdelitvi premoženja. Mencinger je takratnim vodstvom podjetij, t.i. rdečim direktorjem, tudi naprej zaupal vodstvo podjetij. Zaradi tega so ga kritizirali zlasti v vrstah Demosa, češ da ščiti »rdeče direktorje« in da s svojimi pogledi na gospodarski način [[tranzicija|tranzicije]] in osamosvajanja ne kaže zadostnega navdušenja nad osamosvojitvijo. Z Mencingerjem se ni strinjal predvsem predsednik vlade [[Lojze Peterle|Peterle]], ker bi po njegovem gospodarstvo ostalo v rokah nekdanjih, komunističnih direktorjev oziroma menedžerjev. Peterle je zato iskal drug način [[privatizacija|privatizacije]], predvsem takšnega, na podlagi katerega bi odstranili dotedanje direktorje. Privatizacija naj bi bila po njegovem način odprave t.i. direktorskega socializma, ki ga je z reformo podjetij uvedel [[Dragoslav Marković|Marković]] in po katerem so številni ustanavljali podjetja tudi brez potrebnega [[kapital|kapitala]] za delovanje podjetja in pogosto postali direktorji le sami sebi.
▲
== Glej tudi ==
| |||