Ruski formalizem: Razlika med redakcijama

'''Ruski formalizem''' je bila literarnovedna šola, nastala okrog leta 1914 kot nasprotovanje [[Pozitivizem|pozitivizmu]] in sorodnim usmeritvam v literarni vedi. Pozornost literarne vede so od avtorja in okoliščin nastanka literarnega dela preusmerili kzgolj samemuk literarnemu delu, k iskanju njegovega bistva, t. i. literarnosti. Njihovega delovanja je bilo konec okrog leta 1930.

Glede na različne poudarke v razvoju metode, [[Tomo Virk|Virk]] deli faze razvoja ruskega formalizma na:

V tej fazi je bil njihov namen predvsem raziskati, kako v literarnem besedilu delujejo posamezni konstrukcijski principi in, kako organizirajo tekst v celoto ter kakšne so razlike med vsakdanjim in pesniškim jezikom. Osredotočali so se predvsem na problem pesniškega jezika v poeziji in ob naslonitvi na poetiko [[ruski futurizem|ruskega futurizma]] prišli do ugotovitev o avtoreferencialnosti oziroma samonanašalnosti jezikovnega znaka v poeziji. O razlikah med praktičnim in pesniškim jezikom je v članku ''O glasovih pesniškega jezika'' (1916) pisal [[Lev Jakubinski|Lev Jakubinski]] in prišel do ugotovitve, da znak v poeziji ni arbitraren, saj zvenska plat besede sodoloča njen pomen. Vendar pa je bilo te ugotovitve težko potrditi v prozi, zaradi česar so ruski formalisti začeli iskati formulo literarnosti tudi v prozi oziroma literaturi nasploh.

[[Viktor Šklovski|Viktor Šklovski]] v svojem znamenitem članku ''Umetnost kot postopek'' (1916) govori o avtomatizaciji naših zaznav v vsakdanjem življenju in postopku potujevanja, ki ga definira kot bistvo umetniškosti in osrednji umetniški postopek. To je postopek, v katerem neka zaznava, ki je sicer že avtomatizirana, prikazana iz nenavadnega zornega kota, zaradi česar pritegne našo pozornost, in nas prisili, da jo zaznamo v pravem smisludrugače.

V tej fazi v ospredje stopi raziskovanje formalne strukture literarnega dela. Raziskovali so različne načine umetniškega oblikovanja, torej nekakšne strukturalnestrukturne tipe oziroma formalne strukture sižejev in s tem pomembno vplivali na enega mlajših sopotnikov ruskih formalistov [[Vladimir Propp|Vladimirja Proppa]] in njegovo razpravo ''[[Morfologija pravljice]]'' (1928). Na mesto tradicionalne dvojice fabula-vsebina Viktor Šklovski postavi dvojico fabula-siže, kjer prva pomeni zgodbo, v kateri so dogodki med seboj povezani glede na časovno zaporedje in kavzalnost, siže pa je je iz gradiva, ki ga daje fabula, narejena literarna kombinacijakompozicija, nekakšen umetniško zgrajen razpored dogodkov.

V tej fazi pride do prenosa poudarka od sinhronega vidika k diahronemu. Najvplivnejši predstavnik tega obdobja, [[Jurij Tinjanov|Jurij Tinjanov]], je postavil tezo, da v vsakem literarnem delu obstaja nenehen spor med vsemi njegovimi komponentami. Literarno delo ni statično, ampak je v nenehnem gibanju, nenehno vzpostavlja različne hierarhijehierarhijo odnosov, v katerem pa je en element prevladujoč – dominanta, ki pa tudi ni statična. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] govori o literarni evoluciji, stalni dinamiki, ki pa se ne dogaja le znotraj posameznega dela (znotrajbesedilno razmerje), ampak tudi med drugimi deli (znotrajliterarno razmerje) in tudi v razmerju med literarnimi in zunajliterarnimi dejavniki. Prav iz te interakcije se nato tudi obnavljajo posamezne literarne vrste in zvrsti, vendar ne preko razvoja, temveč zamenjave sistema. [[Jurij Tinjanov|Tinjanov]] je prepričan, da je raziskovanje literature kot sistema možno le v povezavi z drugimi sistemi, saj so spremembe v literaturi pogosto pogojene s spremembami v drugih sisetmih. V tem obdobju tudi nastane nekakšen programski članek [[Roman Jakobson|Jakobsona]] in [[Jurij Tinjanov|Tinjanova]] ''Problemi preučevanja literature in jezika'' (1928).

Že odOd dvajsetih let 20. stoletja naprej je bil formalizem kot [[Metodologija literarne vede|metoda literarne vede]] podvržen ostri kritiki in gonji komunističnih ideologov in njihovi [[Marksizem|marksistični ideologiji]] podvržene uradne literarne vede, glavni očitek katere je bil, da zanemarjajo družbeno vlogo literature. Tako naj bi leto 1930 pomenilo konec Opojaza in ruske formalistične šole nasploh. Ruski formalisti so bili zaradi neprijaznih razmer prisiljeni zapustiti Sovjetsko zvezo ([[Roman Jakobson|Jakobson]]), se prilagodili razmeram ([[Viktor Šklovski|Šklovski]]), nekatere pa je pogoltnil [[gulag|gulag]].