|
Na začetku razvoja sodobne [[demokracija|demokracije]] je bila [[volilna pravica|volilna pravica]] omejena na razmeroma zelo ozek krog ljudi, ki so izpolnjevali volilne cenzuse. Sprva je prevladoval premoženjski cenzus, ki je bil na začetku zelo visok, z njegovim nižanjem pa se je število volilcev višalo. Pogosto je bila volilna pravica omejena tudi s cenzusom izobrazbe, ponekod pa s cenzusom pismenosti.
Splošna moška volilna pravica je bila uvedena pred žensko: 1848 v [[Francija|Franciji]] in [[Švica|Švici]], 1869 v [[Nemčija|Nemčiji]], 1907 v [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrski]] in do leta 1920 v vseh zahodnoevropskih državah. Tako je bila v mnogih državah iz političnega življenja izključena polovica prebivalstva. Prve zahteve po ženski volilni pravici so se pojavile po francoski revoluciji (1789-1794). Leta 1790 je to vprašanje odprla [[Mary Wollstonecraft|Mary Wollstonecraft]] v delu [[Zagovor pravic ženske|''A Vindication of the Rights of woman'']] (1790). [[Olympe de Gouges|Olympe de Gouges]] je svojo slavno ''Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke'' napisala kmalu po francoski ustavi napisani leta 1791. V deklaraciji je spodbudila vse ženske k zahtevi enakih pravic.
Na konvenciji v Seneca Fallsu v zvezni državi [[New York|New Yorka]] leta 1848, na prvem shodu za ženske pravice, so razglasili, da so vse ženske in moški po rojstvu enaki. Po tem načelu sta se ravnali Susan B. Anthony (1820-1906) in Elizabeth Cady Stanton (1815-1902), bojevnici v ameriškem gibanju za žensko volilno pravico in enakopravnost. Leta 1896 sta ustanovili Nacionalno združenje za žensko volilno pravico. Gibanje za žensko volilno pravico v Veliki Britaniji se je začelo leta 1866, ko je radikalni poslanec in filozof [[John Stuart Mill]] predlagal parlamentu prvo peticijo za žensko volilno pravico. Leta 1900 je Nacionalna zveza društev za žensko volilno pravico, ki jo je vodila Millicent Garrett Fawcent, postala največja organizacija v Veliki Britaniji, ki si je prizadevala za ženske pravice. Njene članice so se imenovale ''sufražetke'' in so se borile za ženske pravice na miroljuben način. Leta 1903 je bilo ustanovljeno novo druženje ''sufražetk'' pod vodstvom Emmeline Pankhurst (1858-1928),. imeleImele so bolj bojevitejše metode, razbijale so šipe in prirejale gladovne stavke. Francoske feministke so leta 19691869 ustanovile časopis Pravice''Pravica ženskežensk'' in si leta 1900 uspešno izborile vstop v pravni poklic inter leta 1907 pravico poročenih žensk, da razpolagajo s svojim zaslužkom. Majhno, a učinkovito gibanje, jaje na [[Nova Zelandija|Novi Zelandiji]] leta 1893 priborilo ženskam volilno pravico. TamNova Zelandija je bila prva ženskadržava, volilnaki pravicaje prvičženskam uvedenadala to pravico. Leta 1908 je bila ženska volilna pravica uvedena v [[Avstralija|Avstraliji]], kjer se je volitev udeležilo 90 290 žensk, kar predstavlja 85% vseh napisanih na volilnih seznamih. V večini držav je bila uvedena v 20. stoletju do leta 1921, v nekaterih pa po 2. svetovni vojni ([[Francija|Francija]] in [[Italija|Italija]] 1946, [[Belgija|Belgija]] 1948, [[Grčija|Grčija]] 1952 in [[Portugalska|Portugalska]] 1974).
Zanimiva je preteklost ženske volilne pravice v [[Švica|Švici]], kjer je bila, glede na uveljavitev moške volilne pravice (1848), ženska uvedena zelo pozno. Boj za volilno pravico žensk se je v Švici začel leta 1886 v [[Zürich|Zürichu]] s podpisom in neuspešno predstavitvijo peticije za volilno pravico. V naslednjih sedemdesetih letih se je zvrstilo še nekaj neuspešnih zahtevkov in referendumov na lokalni ravni. Leta 1959 je vlada vendarle organizirala prvi nacionalni referendum, na katerem so moški odločali o volilni pravici žensk. Na referendumu so se Švicarji z veliko večino odločili proti volilni pravici žensk. Čez 10 let se je vprašanje volilne pravice žensk spet pojavilo. Leta 1968 se je iz geografskopolitičnih razlogov (hladna vojna) Švica hotela priključiti evropskemu svetu in podpisati evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Organiziran je bil še en referendum, na katerem so moški ženskam z dvotretjinsko večino izvolili volilno pravico na državni ravni.
Ženska volilna pravica je bila uvedena v mednarodno pravo leta 1948, ko je [[Generalna skupščina OZN|Generalna skupščina Združenih narodov]] sprejela [[Splošna deklaracija človekovih pravic|Splošno deklaracijo človekovih pravic]]. Dodatno pa jo je potrdila Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejelaki jo je sprejela [[Generalna skupščina OZN|Generalna skupščina OZN]] leta 1979. Začela je veljati 3. septembra 1981, ko jo je sprejelo 20 držav. Odločba natančneje opredeljuje določbe iz [[Splošna deklaracija človekovih pravic|Splošne deklaracije človekovih pravic]]. Začela je veljati 3. septembra 1981, ko jo je sprejelo 20 držav. Ponekod (v muslimanskih deželah) ženska volilna pravica še vedno ni uvedena.
==Ženska volilna pravica na Slovenskem==
Volilna pravica je bila na Slovenskem prvič uvedena leta [[1848]]. Štajerski deželni stanovi so zborovali v [[Gradec|Gradcu]] in so sklenili, da bodo ženske volile s posredniki. PoS tem patentupatentom je volilno pravico imelo le 12% vsega prebivalstva. Po cesarskemnaslednjem patentu iz 17.3.1849 so imele volilno pravice mladoletnice preko skrbnika, poročene ženske preko moža, vdove, ločene in neporočene ženske pa preko posrednika. Vendar teh določb niso sprejeli volilni redi mest. Glavna deželna mesta so namreč sprejela posebne statute za urejanje volilne pravice. Volilna pravica je bila po zlomu absolutizma leta 1861 uvedena glede na davčni cenzus (koliko neposrednih davkov je državljan plačal) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki), ni bila pa povezana s starostjo in spolom. V obdobju vzpona [[liberalizem|liberalizma]] je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške: leta 1884 na [[Koroška|Koroškem]] in [[Kranjska|Kranjskem]], leta 1904 na [[Štajerska|Štajerskem]] in leta 1908 v [[Istra|Istri]]. Samo na [[Goriška|Goriškem]] volilna pravica ni bila vezana na spol. Na Kranjskem je bila volilna pravica za davkoplačevalke uvedena leta 1886, v [[Ljubljana|Ljubljani]] pa leta 1887. Volilno pravico so imele, a niso smele priti na volišče. Leta 1910 pa so jim bila vrata na volišče tudi dejansko odprta, a so volile na posebnem volišču. VolitvePrve volitve po novem volilnem redu so potekale 23. aprila 1911. Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva. [[Slika:Plakat_za_volitve_leta_1950.jpeg|thumb|right|Plakat za volitve leta 1950]]
Vloga žensk v slovenski družbi je rasla. Ženske so imele veliko vlogo pri narodnem gibanju.: Delovaledelovale so v različnih ženskih društvih., Podpiralepodpirale so ustanavljanje slovenskih šol na območjih, kjer bi jih lahko ogrozile nemške in italijanske šole. Medmed prvo svetovno vojno so zbirale podpise za podporo [[Majniška deklaracija|Majniški deklaraciji]]., Letaleta 1897 jeso bil v [[Trst|Trstu]] ustanovljenustanovile časopis Slovenka. Borke za pravice žensk so po navadi bile izobraženke. Leta 1902 je Društvo slovenskih učiteljic oblikovalo zahtevo po volilni pravici. Po prvi svetovni vojni so se vse tri politične sile (liberalna, katoliška in socialdemokratska) zavzele za sprejem ženske volilne pravice. Toda v državnem okviru [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] so bile vse zahteve zavrnjene. Uradni list je po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] 15. maja 1920 uvedel splošno volilno pravico na občinskih volitvah, tako so volili vsi, moški in ženske, ki so bili stari nad 21 let. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. Liberalci v [[Beograd|Beogradu]] pa so 17. februarja 1921 to uredbo črtali. Splošna volilna pravica je bila ženskam ponovno dana šele leta 1945, ko so oblast prevzeli komunisti in uvedli enostrankarski sistem. Volilno pravico pa so imele tudi udeleženke [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]] med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]]. Po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] je bil urejen tudi položaj nezakonskih otrok in položaj ženske kot državljanke, saj je včasih ženska izgubila državljanstvo, če se je poročila s tujcem. Enake pravice žensk od leta 1991 v Sloveniji določa 14. člen Ustave Republike Slovenije.
|
