Sonet: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
pravopis |
||
Vrstica 10:
V razvoju slovenske književnosti ima sonet zelo vidno mesto. Prvi ga je obvladal in uveljavil [[France Prešeren]] v obdobju [[romantika|romantike]] v tridesetih letih 19. stoletja. Oprijel se je klasične oblike soneta, natančneje, Petrarcovega vzorca, kar pomeni kombinacijo dveh kvartet in dveh tercet, jambski enajsterec in dosledno žensko rimo. Ta vzorec je kanonizirala tudi schleglovska šola (po nemškem pesniku in kritiku A. W. Schlegelu), kar je tudi vplivalo na Prešernovo izbiro tega vzorca.
[[Boris Paternu]] v članku Sonet in konstituiranje slovenske poezije izpostavi literarno evolucijsko lastnost soneta. Zunaj svoje prvotne domovine italijasnke renesanse je namreč sonet v razvoju mnogih književnosti imel vlogo vzpona od nižjih k višjim umetnostnim zahtevam, vlogo premika pd pesniškega populizma k elitizmu in tudi vlogo preboja od zaprtega etnocentrizma k odprtosti v razvitejši evropski literarni kontekst. Vse to velja za kanonizirani klasični Petrarcov vzorec soneta. Na Slovenskem je bil nosilec tega evolucijskega preloma France Prešeren. Paternu o tem prelomu govori kot o »čudežu, ki da ga je Prešeren naredil iz razmeroma slabo razvitega pesniškega jezika in s tem zaznamoval novo dobo« (Paternu 1997). Znotraj slovenske literarne zavesti se je nato sonetne oblike prijela neka »metametrična« vsebina, ki je bila povezana s Prešernovim dejanjem, to je misel na prvo resno promocijo slovenske pesniške umetnosti, na njen uspešen vzpon od provincialnega pesnenja v visoko poezijo. Zgodovinar slovenskega verza A. Isačenko je opazil posebno nagnjenost slovenskih pesnikov k sonetni kulturi in zapisal: »Reči smemo, da v nobeni literaturi sonet ni dosegel tolikšne popularnosti kakor prav v slovenski.«<br />
Od vstopa soneta v slovensko književnost s Prešernom do danes je to pesniško obliko uporabljalo mnogo pesnikov, ki so jo po svoje preoblikovali, kar podrobno opiše [[Franc Zadravec]] v članku Pogledi na sonet in odmiki od njegove klasične oblike (od Ketteja do Voduška). Tako so se impresionisti in simbolisti uprli strogim oblikam tedanje formalistične šole, raje so se posluževali prostih oblik in svobodnega verza. Dragotin Kette je tako poleg strogo daktilskotrohejskih verzov zapisal čisto daktilske, poleg tega je uporabljal tudi svobodnejšo rimo (npr. cikel ''Izprehod''). Poleg velikih imen impresionizma in simbolizma v tem času nastopi še nekaj sonetopiscev, kot so Anton Medved, Fran Eller, Rudolf Maister, Vida Jeraj, ki pa soneta niso niso bistveno spreminjali. Zadravec kot tretji vrh slovenskega soneta ob Prešernu in Ketteju izpostavi [[Alojz Gradnik|Alojza Gradnika]], ki je med
Matevž Kos v članku Sonet kot forma prebolevanja modernosti razpravlja o sonetu v sodobni literaturi, predvsem o pesniku Milanu Jesihu, ki se zgleduje po Prešernu, kar se kaže predvsem v pesniških zbirkah ''Soneti'' in ''Soneti drugi'', kjer obnavlja strogo sonetno formo.
| |||