Števan Kovatš: Razlika med redakcijama

| image =IstvanKovats.jpg <!-- Wikidata -->

| birth_date = 25.<!-- januarWikidata 1866-->

| birth_place = [[Lébény]]<!-- (Madžarska)Wikidata -->

| death_date = 11.<!-- decemberWikidata -->

| death_place = [[Murska<!-- Sobota]]Wikidata -->

| occupation = ev.<!-- duhovnikWikidata -->

'''Števan Kovatš''' ([[madžarščina|madžarsko]] '''Kováts István'''), [[madžari|madžarski]] [[Evangeličanska Cerkev|evangeličanski]] [[duhovnik]], [[Dekan (religija)|senior]], [[zgodovinar]], [[pisatelj]], predsednik [[Murskosoboška hranilnica|Prekmurske banke]] * [[25. januar]] [[1866]], Lébény, pri [[Gjur]]u (Győr), † [[11. december]] [[1945]], [[Murska Sobota]].

Bil je urednik ''[[Evangeličanski kalendar|Evangeličanskega kalendarja]]'' in ''[[Düševni list|Düševnega lista]],'' ker je zelo dobro govoril [[prekmurščina|prekmurščino]]. Leta 1922 je bil imenovan za seniorja [[Prekmurski evangeličanski seniorat|Prekmurskega evangeličanskega seniorata]], čeprav je posle seniorja opravljal že od razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Leta 1922 ga je kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] imenoval za duhovnega sodnika evangeličanske cerkve v [[Kraljevina Jugoslavija|Kraljevini Jugoslaviji]]. Po madžarski zasedbi [[Prekmurje|Prekmurja]] leta 1941 so mu za zasluge podelili naziv častnega seniorja. Kar nekaj let je bil tudi predsednik [[Murskosoboška hranilnica|Prekmurske banke]] (ustanovljena pod imenom Murskosoboška hranilnica), ter več kot 50 let član nadzornega sveta te banke. Kralj [[Aleksander I. Karađorđević]] ga je leta 1926 odlikoval z [[RedomRed svetega Save|redom sv. Save]] (III. stopnje).[[ Zgradil je novo cerkev v Murski Soboti (1910), evageličanski dormitorij, itd. Leta 1940 je napisal zgodovino murskosoboške evangeličanske gmajne, ki je najpomembnejši vir za zgodovino evangeličanske cerkve v Murski Soboti, ter zgodovine protestantizma v Prekmurju. Leta 1933 je prvi pisal o arheološkem najdišču v Petanjcih. Skupaj z [[Janos Cziffrak|dr. Janos Cziffrak-om]] je bil največji nasprotnik [[Ferenc Ivanoci|Ferenca Ivanocija]], saj je v nasprotju z Ivanoczyjem zagovarjal [[Prekmurščina|prekmurščino]] kot samostojen jezik, ki ne more fuzionirati [[slovenščina|knjižni slovenščini]]. Bil je tudi podpredsednik [[Madžarsko izobraževalno društvo Slovenske krajine|Madžarskega prosvetnega društva za Vendsko krajino]] ''(Vendvidéki Magyar Közművelődesi Egyesület-VMKE),'' ki je izdajalo svoj časopis ''Murska Sobota in njena okolica ([[Murska Sobota in okolica|Muraszombat és Vidéke]]),'' organiziralo jezikovne tečaje, politično in kulturno življenje, ter skrbelo za dvig gospodarstva v pokrajini.

V knjigi [[Prekmurski profili]] je [[Franc Sušnik (publicist)|dr. Fran Sušnik]] Kovatša opisal takole: ''"Visoke postave je tudi luteranski senior Kovats. Toda [[Janoš Slepec|Slepec]] hodi vedno pokončno, Kovač pa se sklanja v mili, zibajoči se liniji. Počasi, počasi in zategnjeno govori. In je in piše in čita s pobožno počasno častitljivostjo. (...) Blizu šestdesetih je ze Kovač in čez trideset let ze v Soboti. Tam od Rabe je prišel in ni znal ne besedice slovenske; v Soboti se je udomačil in pred štirimi leti baš on poživil evangeličansko slovensko knjigo, ki je dremala petdeset let, kar je umrl [[Janoš Kardoš|Kardoš]]. Kardoševa dela so večinoma v rokopisih, ki jih hrani Kovač. In še en biser ima v svoji knjižnici: originalno izdajo [[Nouvi Zákon|Küzmičevega Novega Testamenta]]. Kovač je študiral Sopronju, Halleju in Jeni; cerkveni poglavar je za Prekmurje in zadnja inštanca, dokler ni rešeno škofovsko vprašanje."''

Kovač je umrl kmalu po drugi svetovni vojni [[11. december|11. decembra]] [[1945]] v [[Murska Sobota|Murski Soboti]]. [[Adam Luthar]] se je ob krsti pred zbrano množico žalujočih poslovil od njega z besedami iz Hebr 13,7: ''Spominjajte se svojih vodnikov, ki so vam oznanjali besedo božjo, ozirajoč se na njihov konec, posnemajte njih vero!'' Pokopan je v družinski grobnici na [[Murska Sobota|murskosoboškem]] pokopališču.

{{DEFAULTSORT:KovatsKovatš, StevanŠtevan}}