Pavle Zablatnik: Razlika med redakcijama

Ljudsko šolo je obiskoval v Bilčovsu (1918–1925), klasično gimnazijo v [[Celovec|Celovcu]] (1925–1933), prav tam študiral [[teologija|bogoslovje]] (1933–1939), in bil 1938 [[Sveto mašniško posvečenje|posvečen]]. V [[Gradec|Gradcu]] je od 1946 študiral [[filozofija|filozofijo]], [[klasična filologija|klasično filologijo]] in [[slavistika|slavistiko]] ter 1951 [[diploma|diplomiral]] in istega leta [[doktorat|doktoriral]] z [[disertacija|disertacijo]] ''Die geistige Volkskultur der Kärntner Slovenen''. Najprej je bil od 1938-1939 župnijski upravitelj v [[Šentlenart pri Sedmih studencih|Šentlenartu pri Sedmih studencih]] (nem. St. Leonhard bei Siebenbrunn), nato provizor v [[Šmarjeta pri Velikovcu|Šmarjeti pri Velikovcu]] (nem. St. Margarethen ob Töllerberg) (1939–1946). Po diplomi je bil v Celovcu profesor na Državni klasični in realni gimnaziji (1951-1957) in od 1957–1967 na Državni gimnaziji za Slovence (od 1971 preimenovana v Zvezno gimnazijo za Slovence), od 1968 do upokojitve 1977 pa prav tam ravnatelj. Poučeval je [[latinščina|latinščino]], [[grščina|grščino]], slovenščino, [[ruščina|ruščino]] in [[stenografija|stenografijo]]. Ob redni službi je soupravljal razne [[župnija|župnije]] na Koroškem (Golšovo /Göltschach/, Šmiklavž, in Otmanje /Ottmanach/) ter bil duhovnik (Šentilju /St. Egid/, Šentjanžu v Rožu in Glinjah pri Borovljah). Pripravil je številna [[pedagogika|pedagoška]] predavanja za učitelje dvojezičnih šol. Na slavističnem inštitutu [[Univerza v Celovcu|celovške univerze]] je medv letiletih 1973-19831973−1983 predaval slovensko [[narodopisje]], koroško slovensko literaturo in didaktiko slovenskega jezika. [[Urednik|Urejal]] je mesečnik ''Vera in dom'' in bil predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu (1957-1968), predsednik Slovenskega kulturnega društva (od 1959), podpredsednik [[Celovška Mohorjeva družba|celovške Mohorjeve družbe]] (od 1981), pobudnik ustanovitve Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik (glej: [[Urban Jarnik]]) in nad 30 let sodelavec celovškega radia. Leta 1974 je postal dvorni svetnik, 1978 duhovni svetnik; 1982 je za življenjsko delo prejel [[Tischlerjeva nagrada|Tischlerjevo nagrado]], 1982 listino Narodnega sveta Koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem ter 1993 [[Murkova nagrada|Murkovo priznanje]].