Hotimir: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopisne izboljšave
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 37:
Zaradi majhnega števila [[Krščanstvo|krščanskih]] duhovnikov in nasprotovanja starovercev proti novi veri si je v [[Modest|Modestovem]] času težko predstavljati večje uspehe pri pokristjanjevanju.<ref name="CET125"/> Najmočnejšo oporo je kršanskim misijonarjem nudil sam Hotimir s svojimi velikaši, saj je nova vera opravičevala njihovo oblast nasproti ljudstvu, deloma pa se je nova vera lahko širila tudi med najnižjim slojem nesvobodnjakov.<ref name="GB202">Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-203.</ref> Spreobrnjenci so bili pogosto varovanci oblasti;<ref name="HB19">Habijan Vlado (1997). ''Mejniki slovenske zgodovine''. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 19.</ref> iz podobnih miselnih okvirjev se je razvila pripoved o plemenitem duhovniku [[Ingo (karantanski)|Ingu]]. Po drugi strani je pokristjanjevanje zbujalo nejevoljo pri svobodnjakih, ki obenem niso marali tujega vpliva, ta odpor pa je verjetno poskušal izkoristiti del tistih karantanskih plemičev, ki so se sami poskušali dokopati do oblasti.<ref name="GB202"/> Obstaja tudi z dokazi nepodprta možnost, da je zidava krščanskih cerkva in molilnic predstavljala veliko davčno obremenitev za svobodnjake.<ref name="HB19"/> Vsekakor je do nezadovoljstva prišlo kljub temu, da so [[Salzburg|salzburški]] krščanski misijonarji v Hotimirjevem času vsaj v teoriji prisegali na irsko [[misijonar|misijonarsko]] metodo, ki se je zavzemala za čim bolj miroljubno in postopno širjenje krščanske vere.<ref>Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 202-207.</ref> V deželo prihajali predvsem germanski duhovniki, ki so vero širili bolj po frankovskih načelih.<ref>Korošec Paola (1990). ''Alpski Slovani''. Ljubljana. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Str. 22.</ref>
 
Priložnost za upor je protikrščansko in protigermansko krilo izkoristilo takoj, ko je Hotimir izgubil podporo iz tujine. Prvi udarec za kristjane je bila smrt škofa Modesta v letu [[763]], skoraj hkrati pa je zaradi [[Tasilo III.|Tassilovega]] bavarskega upora proti Frankom oslabel tudi vpliv tujcev na Karantanijo.<ref name="KM59">Kos Milko (1933). ''Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije''. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna. Str. 59</ref> Tako je kombinacija oslabitve frankovske moči na vzhodni meji, bavarskega upora in Modestove smrti opogumila staroverce k uporu proti Hotimirju.<ref name="CET125"/><ref name="GB206">Grafenauer Bogo (2000). ''Karantanija: Izbrane razprave in članki''. Ljubljana, Slovenska matica. Str. 206.</ref> Vendar je Hotimir zgolj z domačimi silami uspel zadušiti tako upor v letu 763 kot upor v letu 765, med tem ko se je misijonarska dejavnost nadaljevala.<ref name="GB206"/><ref name="KM59"/> Kljub temu salzburkški škof Virgil ni uslišal Hotimirjeve prošnje, da bi ga prišel v Karantanijo osebno podpret.<ref>Habijan Vlado (1997). ''Mejniki slovenske zgodovine''. Ljubljana, Društvo 2000. Str. 21.</ref> Hotimirjeve zmage niso odpravile vzrokov za upor: njegova smrt leta [[769]] in verjetni spori za nasledstvo so Karantanijo potisnili v silovit protigermanski in protikrščanski upor, ki je prerastel v državljansko vojno med letiletoma 768 in [[772]], ko so bili iz Karantanije začasno izgnani krščanski duhovniki.<ref name="GB206"/> Ta upor je uspelo zadušiti šele bavarsko posredovanje pod vodstvom njihovega vojvode Tassila, sprva na miren način, nato pa s silo.<ref name="HB19"/><ref name="GB206"/>
 
== Glej tudi ==