Ženska volilna pravica: Razlika med redakcijama

Na začetku razvoja sodobne [[demokracija|demokracije]] je bila [[volilna pravica|volilna pravica]] omejena na razmeroma zelo ozek krog ljudi, ki so izpolnjevali volilne cenzuse. Sprva je prevladoval premoženjski cenzus, ki je bil na začetku zelo visok, natoz njegovim nižanjem pa se je nižal, število volivcev se jevolilcev večalovišalo. Pogosto je bila volilna pravica omejena tudi s cenzusom izobrazbe, ponekod pa s cenzusom pismenosti.

Splošna moška pravica je bila uvedena pred žensko: 1848 v [[Francija|Franciji]] in [[Švica|Švici]], 1869 v [[Nemčija|Nemčiji]], 1907 v [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrski]] in do leta 1920 v vseh zahodnoevropskih državah. Tako je bila v mnogih državah iz političnega življenja izključena polovica prebivalstva. Cenzuse so opravičevali z drugačno družbeno vlogo žensk. Prve zahteve po ženski volilni pravici so se pojavile po francoski revoluciji (1789-1794). Leta 1790 je to vprašanje odprla [[Mary WollstocraftWollstonecraft|Mary Wollstonecraft]] v delu [[Zagovor pravic ženske|''A Vindication of the Rights of woman'']] (1790).[[Olympe de Gouges|Olympe de Gouges]] je svojo slavno ''Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke'' napisala kmalu po francoski ustavi napisani leta 1791. V deklaraciji spodbudije spodbudila vse ženske k zahtevi enakih pravic.

Na konvenciji v Seneca Fallsu v zvezni državi [[New York|New Yorka]] leta 1848, na prvem shodu za ženske pravice, so razglasili, da so vse ženske in moški po rojstvu enaki. Po tetem načelu sta se ravnali Susan B. Anthony (1820-1906) in Elizabeth Cady Stanton (1815-1902), bojevnici v ameriškem gibanju za žensko volilno pravico in enakopravnost. Leta 1896 sta ustanovili Nacionalno združenje za žensko volilno pravico. Gibanje za žensko volilno pravico v Veliki Britaniji se je začelo 1866, ko je radikalni poslanec in filozof John Stuart Mill (1806-73) predlagal parlamentu prvo peticijo za žensko volilno pravico. Leta 1900 je Nacionalna zveza društev za žensko volilno pravico, ki jo je vodila Millicent Garrett Fawcent, postala največja organizacija v Veliki Britaniji, ki si je prizadevala za ženskoženske volilno pravicopravice. Njene članice so se imenovale ''sufražetke'' in so se borile za ženske pravice na miroljuben način. Leta 1903 je bilo ustanovljeno novo druženje sufražetk pod vodstvom Emmeline Pankhurst (1858-1928), imele pa so bolj bojevitejše metode, razbijale so šipe in prirejale gladovne stavke. Francoske feministke so leta 1969 ustanovile časopis Pravice ženske in si leta 1900 uspešno izbojevale vstop v pravni poklic in leta 1907 pravico poročenih žensk, da razpolagajo s svojim zaslužkom. Majhno, a učinkovito gibanje ja na [[Nova Zelandija|Novi Zelandiji]] leta 1893 priborilo ženskam volilno pravico. Tam je bila ženska volilna pravica prvič uvedena. Leta 1908 je bila uvedena v [[Avstralija|Avstraliji]], kjer se je volitev udeležilo 90 290 žensk, kar predstavlja 85% vseh napisanih na volilnih seznamih. V večini držav je bila uvedena v 20. stoletju do leta 1921, v nekaterih pa po 2. svetovni vojni ([[Francija|Francija]] in [[Italija|Italija]] 1946, [[Belgija|Belgija]] 1948, [[Grčija|Grčija]] 1952, [[Švica|Švica]] 1971 in [[Portugalska|Portugalska]] 1974). Ponekod (v muslimanskih deželah) še vedno ni uvedena.

Ženska volilna pravica je bila uvedena v mednarodno pravo leta 1948, ko je generalna[[Generalna skupščina OZN|Generalna skupščina Združenih narodov]] sprejela [[Splošna deklaracija človekovih pravic|Splošno deklaracijo človekovih pravic]]. Dodatno pa jo je potrdila Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejela jo je [[Generalna skupščina OZN|Generalna skupščina OZN]] leta 1979. Začela je veljati 3. septembra 1981, ko jo je sprejelo 20 držav. Odločba natančneje opredeljuje določbe iz [[Splošna deklaracija človekovih pravic|Splošne deklaracije človekovih pravic]].