Katari: Razlika med redakcijama

V 12. stoletju je imela cerkev veliko nasprotnikov. Poleg muslimanov, ki so ogrožali sveto mesto Jeruzalem, in proti katerim je že Urban II. leta 1096 sklical [[križarske vojne|1. križarsko vojno]], se je v Evropi razvilo veliko gibanj, ki so nekatera bolj druga manj ostro obsojala delovanje takratne cerkvene oblasti. Posamezne skupine je cerkev uspela pridobiti na svojo stran. Eni izmed teh so bili tudi [[frančiškani]], katerih ustanovitelj [[sveti Frančišek Asiški]], je v bogati in politično vplivni cerkvi videl popolno nasprotje Kristusovega uboštva in pokornosti. Vendar pa je frančiškane papež Inocenc III. uspel spraviti na barko Rimske cerkve. Uspelo mu je celo pridobiti dominikance za pridiganje med krivoverci. Vendar pa stvari niso šle tako zlahka kakor pri Frančiškovih bratih. Valdazeni (eno izmed krivoverskih gibanj), se niso hoteli pokoriti škofovski oblasti, katari, pa vidijo v katoliški cerkvi proticerkev. S takim razmišljanjem so bili katoliškim veljakom in papežu vseskozi trn v peti. Sprva jih je poizkusil spreobrniti. V misijone je poslal Bernarda iz Clairvauxa (sv. Bernard), znamenitega pridigarja (pridigal in klical tudi na sveto križarsko vojno) in takrat veliko cerkveno avtoriteto, ki naj bi jih spreobrnil, a mu to ni uspelo. Prišlo je celo tako daleč, da je ob porazu priznal, da so katari boljši od pravovernih katoličanov. Ker ni bilo nikakršnega uspeha je papež leta 1199 katarizem razglasil za herezijo in začel kot dokončno rešitev pripravljati [[križarski pohod]]. Vendar pa še ni obupal nad mirno rešitvijo glede vprašanja katarov. Okoli leta 1208 je na pot poslal še enega izmed kasnejših svetnikov, Dominika Guzmana. Ko se je tudi ta vrnil brez uspeha, je napočil čas za dokončni obračun. Leta 1208 je papež Inocenc III. sklenil zavezništvo s francoskim kraljem in sprožil proti katarom pravo križarsko vojno. Povod za samo vojno pa je bil uboj papeževega legata Petra Castelnaua, ki je bil na pogajanjih s katari in je bil ubit ob povratku v Rim. Križarski vitezi so namesto osvobodilne vojne v Sveti deželi, raje obračunali zs francoskimi plemiči na jugu Francije. Vojna je sčasoma prerasla v boj med plemiči s severa proti plemičem z juga Francije. Papež je plemičem zagotovil odpustek za zločine, ki so jih in ki jih bodo storili ter odpustek vseh dolgov, ki jih imajo. S tem se je začela resnično prava verska vojna z vsemi njenimi značilnostmi. Vojna je bila krvava, umazana in neprizanesljiva, trajala pa je do leta 1324, ko so na grmadi sežgali zadnjega »popolnega« Guillauma Belibasta. V zavezništvu s francoskim kraljem so v [[albižanska vojna|albižanski vojni]] (1209-1229) pobili več deset tisoč ljudi. Preživeli so pobegnili v Pireneje, kjer so skušali preživeti v utrjenih votlinah. Vendar je bil to šele začetek tega več kakor sto let trajajočega preganjanje katarov. Leta 1231 je papež Gregor IX. vpeljal papeško inkvizicijo kot stalno ustanovo za preganjanje in iskanje krivovercev v katero pa je dobrih 20 let kasneje leta 1252 papež [[papež Inocenc IV.|Inocenc IV.]] vpeljal tudi mučenje za dosego priznanja krivde.

Po moji lastni presoji so bili katari prevelik zgled, obenem pa tudi preveliko breme takratne krščanske srednjeveške družbe. Glede skromnosti so bili ideal, obenem pa preveliko nasprotje tedanje katoliške Cerkve. Papež se je zavedal da, če hoče zmagati na vzhodu tako nad muslimani, kakor tudi nad pravoslavno cerkvijo, mora biti najprej enoten doma; to se pravi v Italiji, Franciji, Španiji in Nemčiji. In razne herezije, ki so mu spodkopavale oblast mu pri tem niso koristile. Nikakor si ni mogel privoščiti, da bi »krščanska« Evropa razpadla na posamezne dežele zs svojimi lastnimi verskimi gibanji, nad katerimi pa on ne bi imel oblasti. Katari so že bili eno izmed takih gibanj, ki bi morda lahko oblikovali lastno državo v južni Franciji, če bi uspeli preživeti pritisk krščanske oblasti. In če bi se to dogajalo, bi postopoma papež ostal sam in zahodno krščanstvo omejeno na nekaj držav. Ali je torej tedanjim cerkvenim dostojanstvenikom s papežem na čelu, ob takem videnju situacije, ko so se križarske vojne že prevešale v fazo, ko so muslimani prevzemali iniciativo bojevanja, v Evropi pa so se postopoma začela razvijati krivoverstva, ostalo še kaj drugega kakor da brani tisto kar ima in poenoti krščanstvo? Menim, da je srednjeveški Cerkvi po neuspelem misijonu, ne pozabimo, da ga je vodil eden največjih pridigarjev tedanjega sveta sv. Bernard, ostala le ena in tudi edina možnost, križarska vojna.