Odpre glavni meni

Spremembe

No change in size ,  pred 3 leti
pravopis
Leta 1941 je moral Kantušer pobegniti pred [[nacisti]]. Zapustil je družino v ''Celju'' in se napotil v [[Ljubljana|Ljubljano]], da bi končal srednjo šolo. V ''Ljubljani'' je srečal profesorja kompozicije [[Srečko Koporc|Srečka Koporca]], ki ga je začel poučevati. Ker je bil agitator, so ga leta 1942 aretirali [[fašisti]] in je bil deportiran v [[Koncentracijsko_taborišče#Italija|koncentracijska taborišča]] v Italiji. Po vrnitvi z internacije leta 1943 je skoraj podlegel paratifusu, vendar pa je v ''Ljubljani'' zopet srečal ''Koporca''. Leta 1944 se je pridružil [[partizani|partizanom]] in se po osvoboditvi znova naselil v ''Ljubljani'', da je lahko nadaljeval študij kompozicije pri ''Koporcu''<ref>''Srečko Koporc'' je bil zelo zahteven profesor. Učil je vse predmete, in je tudi bil seznanjen z raziskovanjem Druge dunajske šole.</ref>. Svoje prvo delo, fugo z dvema temama, je napisal leta 1946 in ji leta 1948 dodal še preludij. V Kantušerjevem katalogu je Preludij in Fuga za klavir edino delo iz te dobe, kajti dveh partitur za orkester ni mogoče najti. Leta 1947 je prejel vizum za študij v [[Praga|Pragi]], vendar pa se je odločil, da bo ostal v ''Ljubljani'' in nadaljeval študij kompozicije pri ''Koporcu'', ki ga je leta 1948 tudi zaključil in s tem odprto nasprotoval akademizmu [[Lucijan Marija Škerjanc|Lucijana Marije Škerjanca]]. Od leta 1945 do 1950 je živel študentsko življenje. Imel je stike zlasti s slikarjem [[Karel Zelenko|Karlom Zelenkom]], s katerim sta si delila različna prebivališča, prebival pa je tudi pri ''Koporcu''. Leta 1950 je šel z vizumom v ''Pariz''.
 
Na začetku 50tih letih je živel na Montparnassu in se preživljal zs priložnostnimi deli. Gibal se je v umetniških krogih in se zlasti spoprijateljil zs slikarji Pranasom Gailiusom, Raphaelom Kherumianom, [[Veno Pilon|Venom Pilonom]] in Emilom Wachterjem. Leta 1952 in 1953 se je Kantušer na [[Pariški glasbeni konservatorij|Pariškem konservatoriju]] izpopolnjeval pri [[Olivier Messiaen|Olivieru Messiaenu]] in tudi obiskal pouk Tonya Aubina in Jeana Riviera. Poleg tega je obiskoval predavanja estetike Étienna Souriauja na [[Sorbonne|Sorbonni]] in se tudi udeležil konference Internationale Ferienkurse für Neue Musik v Darmstadtu. Leta 1953 je skupaj s Lucom Ferrarijem<ref>Luc Ferrari je krstno izvedel Preludij in Fugo za klavir leta 1953 in Tri bagatele leta 1954, v Maison des Arts na [[Sorbonne|Sorbonni]].</ref>, Pierrom Migauxjem in Yvesjem Ramettejem ustanovil Groupe 84<ref>Cilj Groupe 84 je bil promoviranje sodobne glasbe preko koncertov in predavanj. Na primer, Sonata za dva klavirja in tolkala [[Béla Bartók|Béle Bartóka]] je verjetno bila prvič izvedena v Franciji na koncertu, ki ga je organizirala Grupa 84.</ref>. Še istega leta je podpisal svoj prvi godalni kvartet in srečal ameriško slikarko ''Grace Renzi'', ki je postala njegova žena<ref>Med svojima karierama sta dela slikarke in skladatelja pogosto bila povezana, saj sta tudi velikokrat obravnavala isto "temo", predvsem v baletih in na primer v skladbah Naplavine ali "How long …" .</ref>. Par se je nastanil v četrti République. Leta 1954 je Kantušer podpisal svojo prvo simfonijo (Komorna simfonija). Leta 1955 se jima je rodil sin Borut, istega leta pa je bil krstno izveden prvi godalni kvartet. Ker ni mogel obnoviti [[Jugoslavija|jugoslovanskega]] potnega lista, je Kantušer prejel status izseljenca. Leta 1957 se je z družino preselil v [[Bordeaux]], kjer je ''Grace Renzi'' dobila delo predavateljice v šoli ameriške vojske, nakar so se leta 1959 preselili v [[Fontainebleau]]. Tega leta je pa Kantušer podpisal svoj drugi godalni kvartet.
 
V ''Fontainebleauju'', kjer so živeli na obrobju gozda (vila "Bois Couvert"), je Kantušer imel stik z naravo in hodil na dolge sprehode. V teh ''Fontainebleaujskih'' letih je skladatelj napisal številna simfonična dela: simfonična drama Sire Halewyn (1960), Simfonija št. 2 (1965), Koncertna uvertura, Koncert za violončelo in Koncert za flavto. Leta 1965 je Roger Bourdin krstno izvedel Koncert za flavto, ki so ga predvajali na televiziji (ORTF) v oddaji o skladatelju. Premiera baleta Dve sliki<ref>Poleg Dveh slik je Kantušer napisal več baletov: Zver Vaccarèsa, Kresna noč in Flamska legenda.</ref> je bila v American Center v ''Parizu''. V drugi polovici 60tih let se je spoprijateljil z dirigentom Jeanom-Jacquesom Wernerjem, organistom Georgesem Devalléejem in Marcom Lombardom, s katerimi je tudi imel profesionalne odnose vso svojo kariero. Godalni kvartet št. 3 je doživel prvo izvedbo, in Simfonija št. 2 ter simfonična drama Sire Halewyn sta bili krstno izvedeni. Trije samospevi za bariton in klavir so pa bili posneti za ORTF. Med počitnicami je družina redno odhajala na pot, in obiskali so razne evropske države. Poleti leta 1966 so z avtobusom potovali po ZDA, med tamkajšnjim bivanjem pa je Kantušer dobil ameriško državljanstvo<ref>Kantušer je kasneje imel dvojno državljanstvo, najprej ameriško in jugoslovansko, nato ameriško in slovensko.</ref>. To mu je tudi omogočilo ponovni obisk domovine, saj je zdaj imel potni list. Tudi leta 1966 je prvič ena njegova skladba (Évocations za rog in klavir) bila izvedena in posneta v [[Slovenija|Sloveniji]]. Še v letu 1966 pa so Éditions musicales transatlantiques (EMT) izdali Simfonijo št. 2. Leta 1968 Kantušer postane pobudnik in eden od ustanovnih članov [[Knjižnica Božidar Kantušer|B.I.M.C.]]-a. Takrat je tudi postal direktor BIMC-a in precejšen del svojega časa posvetil temu položaju na katerem je ostal več kot trideset let (''BIMC'' danes nosi ime Knjižnica Božidar Kantušer).
 
Leta 1970 je Koncertna uvertura bila krstno izvedena v [[Nica|Nici]] pod taktirko Jeana-Jacquesa Wernerja<ref>Jean-Jacques Werner je krstno izvedel in posnel še dve drugi Kantušerjevi simfonični deli, v 60tih letih.</ref>, trio Musica Rara pa je v [[Trst]]u krstno izvedel Largo. Pianist tria je [[Leon Engelman (pianist)|Leon Engelman]] s katerim je Kantušer začel profesionalno sodelovati, ter sklenil trajno prijateljstvo. Leta 1971 je družina Kantušer zapustila ''Fontainebleau'' in se vrnila v ''Pariz''. Najprej so stanovali v četrti Bastille, nato Rue de Rome, nazadnje pa v Cité internationale des arts, kjer so se ustalili in kjer je par sklenil številna poznanstva. Poleg tega so v 70. letih pogosto preživljali poletja v [[Grožnjan]]u, kjer so se pridružili poletni koloniji umetnikov, ki so oživljali to [[Istra|istrsko]] mesto. Skladatelj je tukaj še posebno bil znova v stiku zs svojim prijateljem ''Karlom Zelenkom''. Koncert za violončelo izide pri založbi EFM (Éditions françaises de musique), leta 1973 pa podpiše Kantušer svojo Simfonijo št. 3. Istega leta je Georges Devallée krstno izvedel Preludij in fugo za orgle<ref>Preludij in Fugo za orgle je izšel na eni od George Delvalléejevih LP-plošč posvečeni sodobnim orgelskim delom, ena od slik ''Grace Renzi'' je pa na ovitku plošče.</ref>, leta 1974 mu je pa tudi bila posvečena skladba "How long …" . V letih 1974/1975, v prizadevanju za tem, da bi se odprlo več identičnih informativnih centrov, je Kantušerju uspelo odpreti ''BIMC'' center v ''Kamniku''<ref>V istem prizadevanju je Kantušer bil v pogovorih z Lincoln Centrom v [[New York]]u.</ref> v sodelovanju z [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]]om, zato je tudi pogosto potoval med Francijo in Slovenijo. Leta 1976 je revidiral Simfonijo št. 3 in napisal skladbo Pisma moji ženi, za klavir. Leta 1977 je slovenska glasbena založba EDSS izdala Dve sliki, Kantušer pa je podpisal Koeksistenco št. 1<ref>Naslov »Coexistence« (sobivanje) je mogoče razumeti v povezavi z izrazom "simfonija".</ref>, ki je še istega leta bila izvedena v [[Opatija, Primorsko-goranska županija|Opatiji]]. Leta 1978 je kot predpremiero cikla koncertov z naslovom "Skladatelji našega časa" organiziral v ''Parizu'' koncert komorne glasbe, v Cité des Arts (dvorana Edmond Michelet). Istega leta je Suita za tolkala bila krstno izvedena v [[Radenci]]h na Festivalu komorne glasbe dvajsetega stoletja. Pod naslovom Kresna noč je ta suita leta 1979 za [[RTV Slovenija]] doživela koreografijo [[Majna Sevnik Firšt|Majne Sevnikove]].
Leta 1980 je bila Simfonija št. 3 posneta za ''RTV Slovenija'' pod taktirko [[Anton Nanut|Antona Nanuta]]<ref>V obdobju med 1980 in 1996 je Anton Nanut na čelu [[Simfonični orkester RTV Slovenija|Simfoničnega orkestra RTV Slovenija]] krstno izvedel veliko Kantušerjevih simfoničnih del.</ref>, ''Leon Engelman'' pa je zaslužen za to, da je ''RTV Slovenija'' predvajala dolgo radijsko oddajo o skladatelju. Posnetki njegovih del se pogosto predvajajo v ''Jugoslaviji''. V ''Parizu'' je spoznal pisatelja Godfreyja Howarda (Oxon) in skladatelja Griffitha Rosea. Leta 1980 je Kantušer podpisal Godalni kvartet št. 4, ki ga je leta 1981 Zagrebški godalni kvartet prvič izvedel in ki izide na LP plošči<ref>Druga stran plošče je posvečena Koncertu za violončelo, posnetek pa je prejel ''jugoslovansko'' letno nagrado.</ref>. Leta 1981 podpiše Simfonijo št. 4 in jo revidira leta 1983. Poleg koncertnega ciklusa je ''BIMC'' center tudi organiziral razstave in predstavitve raznih glasbenih ustanov. Zakonca sta pogosto obiskovala [[Benetke]], kjer je v Sant’ Agnese leta 1983, Esquisse za orgle doživelo krstno izvedbo Georgesa Delvalléeja. Leta 1984 se je v [[Berlin]]u rodil vnuk Nicolas. Leta 1985 in 1986 je bil v [[SNG Maribor|Mariborski Operi]] na sporedu balet Flamska legenda<ref>Partitura Flamske legende (1983) je revizija simfonične drame Sire Halewyn (1960).</ref>, v koreografiji Vlasta Dedoviča. Leta 1985 je Kantušer napisal skladbo za godala Eppur si muove, katere krstna izvedba je bila v [[Cankarjev dom|Cankarjevem domu]] leta 1986. Leta 1985 je moral priznati neuspeh sodelovanja med ''BIMC'' in ''NUK''. Kantušer je obdržal stanovanje v ''Kamniku'', ne pa hiše v ''Istri''. V Kamniku se pogosto druži z veterinarjem Demetrom Sadnikarjem, imel je pa tudi stalne stike z umetnostnim zgodovinarjem Juretom Mikužem, ki ga je spoznal v ''Parizu''. Kantušer je bil povezan z založništvom Billaudot, ki je nasledilo EFM. Od leta 1986 se je osredotočal na digitalizacijo ''BIMC'' datotek. Leta 1987 je Simfonija št. 4 bila posneta v ''Ljubljani'' pod taktirko ''Antona Nanuta'', takrat so tudi Naplavine<ref>Skladba Naplavine je plod sodelovanja med Danielom des Brossesom (avtorjem poezije), Kantušerjem in ''Grace Renzi''.</ref> doživele krstno izvedbo. Kantušer je leta 1988 podpisal svoj zadnji, sedmi godalni kvartet<ref>V obdobju med 1953 in 1988 je Kantušer napisal sedem godalnih kvartetov. Kvartete številka 4, 5, 6 in 7 je napisal v 80tih letih.</ref>. Proti koncu tega desetletja sta se zakonca odpravila na umetniško turistično potovanje po vsej ''Jugoslaviji''.
235.358

urejanj