Ženska volilna pravica: Razlika med redakcijama

Volilna pravica je bila na Slovenskem prvič uvedena leta [[1848]]. Štajerski deželni stanovi so zborovali v [[Gradec|Gradcu]] in so sklenili, da bodo ženske volile s posredniki. Kljub temu patentu pa je volilno pravico imelo le 12% vsega prebivalstva. Po cesarskem patentu iz 17.3.1849 so imele volilno pravice mladoletnice preko skrbnika, poročene ženske preko moža, vdove, ločene in neporočene ženske pa preko posrednika. Vendar teh določb niso sprejeli volilni redi mest. Glavna deželna mesta so namreč sprejela posebne statute, ki so urejali volilno pravico. Volilna pravica je bila po zlomu absolutizma leta 1861 uvedena glede na davčni cenzus (koliko neposrednih davkov je državljan plačal) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki), ni bila pa povezana s starostjo in spolom. V obdobju vzpona [[liberalizem|liberalizma]] je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške: leta 1884 na [[Koroška|Koroškem]] in [[Kranjska|Kranjskem]], leta 1904 na [[Štajerska|Štajerskem]] in leta 1908 v [[Istra|Istri]]. Samo na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol. Na Kranjskem je bila volilna pravica za davkoplačevalke uvedena leta 1886, v [[Ljubljana|Ljubljani]] pa leta 1887. Volilno pravico so imele, a niso smele priti na volišče. Leta 1910 pa so jim bila vrata na volišče tudi dejansko odprta, a so volile na posebnem volišču. Volitve po novem volilnem redu so potekale 23. aprila 1911. Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva.

Vloga žensk v slovenski družbi je rasla. Ženske so imele veliko vlogo pri narodnem gibanju. Delovale so v različnih ženskih društvih. Na [[Dunaj]] je Splošno slovensko žensko društvo poslalo peticijo, ko sta v [[Ljubljana|Ljubljani]] leta 1908 na demonstracijah padli dve smrtni žrtvi. Podpirale so ustanavljanje slovenskih šol na območjih, kjer bi jih lahko ogrozile nemške in italijanske šole. Med prvo svetovno vojno so zbirale podpise za podporo [[Majniška deklaracija|Majniški deklaraciji]]. Ustanovile so tudi časopis Slovenka. Borke za pravice žensk so ponavadi bile izobraženke. Po prvi svetovni vojni so se vse tri politične sile (liberalna, katoliška in socialdemokratska) zavzele za sprejem ženske volilne pravice. Toda v državnem okviru [[Kraljevina SHS|Kraljevine SHS]] so bile vse zahteve zavrnjene. Uradni list je po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] 15. maja 1920 uvedel splošno volilno pravico na občinskih volitvah, tako so vsi, moški in ženske, ki so bili stari nad 21 let, lahko volili na občinskih volitvah. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. Liberalci v [[Beograd|Beogradu]] pa so 17. februarja 1921 to uredbo črtali. Splošna volilna pravica je bila ženskam ponovno dana šele leta 1945, ko so oblast prevzeli komunisti in uvedli enostrankarski sistem. Volilno pravico pa so imele tudi udeleženke NOB med 2.[[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]]. Po 2.[[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] je bil urejen tudi položaj nezakonskih otrok in položaj ženske kot državljanke, saj je včasih ženska izgubila državljanstvo, če se je poročila s tujcem.

Za udeležbo žensk v različnih društvih je bilo manj ovir kot pri uveljavnjanju volilne pravice. Članstva v društvih so ženskam pomagala pri uveljavitvi njihovih pravic in pri preboju v politične vode. Pravice žensk do članstev sta do [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] urejala Zakon o društvenem pravu in Zakon o shodnem prave. V prvih povojnih mesecih je bil zakon, ki je ženskam prepovedoval članstvo v političnih strankah, razveljavljen. Ženske so imele vidnejše vloge v dobrodelnih društvih že v [[19. stoletje|19. stoletju]]. V Ljubljani je leta 1834 nastalo prvo Zavetišče za varovanje malih otrok. Predstojnica zavetišča je bila soproga deželnega guvernerja. Leta 1840 je bil ustanovljen poseben ženski odbor zavetišča in takrat so ženske dobile pomembnejšo vlogo v vodenju društva. Odbor je sestavljalo 24 članic, plemkinj in soprog pomembnejših meščanov. Eno redkih društev, ki so ga ustanovile ženske je bilo [[Evangelijsko žensko društvo v Ljubljani|Evangelijsko žensko društvo v Ljubljani]], ustanovljeno leta 1852. V društvo so bile včlanjene ljubljanske evangeličanke. Med prva ženska dobrodelna društva spada tudi Društvo milosrčnih gospa, ustanovljeno v šestdesetih letih 19. stoletja, ki je daljni predhodnik današnjega [[Rdeči križ|Rdečega križa]]. Na [[Kranjska|Kranjskem]] so se leta 1876 katoliške ženske organizirale pod okriljem Družbe svetega Vicencija Pavlovanskega, ki je bila največja katoliška dobrodelna ustanova na Slovenskem. Povezovala je moška dobrodelna društva. Leta 1882 je bila v Ljubljani ustanovljena Družba gospa krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavlovanskega. Več možnosti soodločanja pa se je ženskam odprlo v socialni društvih. Ena izmed takih sodelovanj med društvom in oblastjo je bilo sodelovanje žensk iz Splošnega ženskega društva pri glasovanju za ureditev službenega razmerja poslov Deželne vlade za Slovenijo. V medvojnem obdobju so tudi ženska društva prvič zaposlila lasten kader, pred tem so tudi v ženskih društvih delali moški. Jugoslovanska ženska zveza pa je na državna telesa pošiljala ogromno pripomb ženskih društev, predlagala je da država imenuje dve zastopnici slovenskega ženstva. Leta [[1936]] je bila v Ljubljani ustanovljena podružnica Mednarodne zveze za zaščito otrok. K ustanovitvi so bile povabljene tudi delegatke društev: Kola jugoslovanskih sester v Ljubljani in Celju, Telesnokulturnega in izobraževalnega društva Antena, Banovinskega dečjega doma v Ljubljani, Društva Dom visokošolk.