Odpre glavni meni

Spremembe

odstranjenih 14 zlogov ,  pred 3 leti
m
V 14. stoletju so velik del grškega polotoka najprej zasedli Srbi in nato Turki. Do začetka 15. stoletja je prihod Otomanov pomenil, da je bilo bizantinsko ozemlje v Grčiji omejeno predvsem na takrat največje mesto Solun in na Peloponez (despotat Moreja). Po padcu Konstantinopla pod Turki leta 1453 je bila Moreja zadnji ostanek bizantinskega cesarstva. Tudi ta je padla pod Turke leta 1460 in s tem je bila dokončana otomanska osvojitev celinske Grčije. Mnogo bizantinskih grških učenjakov, ki so do takrat skrbeli za ohranjanje klasičnega grškega znanja, je pobegnilo na zahod, z njimi je odšlo veliko literature in s tem so bistveno prispevali k renesansi. <ref>Norwich, John Julius (1997). A Short History of Byzantium. Vintage Books. p. xxi. ISBN 0-679-77269-3. </ref>
 
=== OtomanskoOsmansko obdobje (15. st.–1821) ===
{{glavni|OtomanskaOsmanska Grčija}}
[[File:Angelokastro (Corfu).jpg|thumb|right|260px|Bizantinski grad Angelokastro je uspešno odbil Turke v bitki za Krf leta 1537, 1571 in 1716 (druga velika bitka za Krf), tako da so Turki opustili misel na zavzetje Krfa<ref name="Stamatopoulos1993">{{cite book|author=Nondas Stamatopoulos|title=Old Corfu: history and culture|url=https://books.google.com/books?id=6m0-AQAAIAAJ|accessdate=6 April 2013|year=1993|publisher=N. Stamatopoulos|pages=164–165</ref>]]
 
Medtem ko je bila večina celinske Grčije in egejskih otokov pod otomanskimosmanskim nadzorom od konca 15. stoletja, sta [[Ciper]] in [[Kreta]] ostala beneško ozemlje do leta 1571 in 1670. Edini del grško govorečega sveta, ki je dolgoročno pobegnil otomanskiosmanski oblasti, so bili Jonski otoki, ki so ostali beneški do leta 1797, ko jih je zajela [[Francoska prva republika |prva francoska republika]], nato pa so bili leta 1809 preneseni v [[Združeno kraljestvo]], dokler niso bili leta 1864 priključeni Grčiji.
 
Medtem ko so Grki na Jonskih otokih in v Konstantinoplu živeli v blaginji, imeli položaje moči v otomanskiosmanski upravi, je veliko prebivalcev celinske Grčije čutilo gospodarske posledice otomanskega osvajanja. Uveljavljeni so bili visoki davki. V poznejših letih je Otomansko[[Osmansko cesarstvo]] uvedlo politiko oblikovanja dednih posestev in so podeželske grške prebivalce spremenili v sužnje.
 
Grška pravoslavna cerkev in ekumenski patriarhat Konstantinopla sta bila vladajoča oblast celotnega pravoslavnega krščanskega prebivalstva OtomanskegaOsmanskega cesarstva ali etnične Grčije. Čeprav otomanskaosmanska država ni silila nemuslimanov, da bi se spreobrnili v [[islam]], so se [[kristjani]] spoprijemali z vrsto diskriminacij in posledično prevzeli islam, čeprav le navidezno. V 19. stoletju se je veliko "kriptokristjanov" vrnilo k svoji stari verski pripadnosti. [59]
[[File:White Tower Thessaloniki 2009.jpg|thumb|right|200px|''Beli stolp'' v Solunu, znana otomanska zgradba v Grčiji]]
 
V vojaških spopadih med Otomanskim cesarstvom in drugimi državami so se Grki po navadi borili proti imperiju. Pred grško revolucijo so bili številni upori proti Turkom, [[Bitka pri Lepantu (1571)|bitka pri Lepantu]] leta 1571, upori Epira 1600–1601, [[morejska vojna]] 1684–1699 in orlov revolt leta 1770, katerega namen je bil razpad Otomanskega cesarstva v korist ruskih interesov. Te vstaje so bile zatrte z veliko prelivanja krvi.
 
16. in 17. stoletje se obravnavata kot nekakšno "temno obdobje" v grški zgodovini zaradi poskusov strmoglavljenja otomanske vladavine. [[Krf]] je prestal tri glavna obleganja leta 1537, 1571 in 1716, vsa so bila odbita. V 18. stoletju je s pomočjo ladijskega bogastva nastal razpršen grški trgovski razred. Trgovci so obvladovali trgovino v Otomanskem cesarstvu, vzpostavili skupnosti po vsem Sredozemlju, Balkanu in Zahodni Evropi. Čeprav je otomansko osvajanje odrezalo Grčijo od pomembnih evropskih intelektualnih gibanj, kot sta bila [[reformacija]] in [[razsvetljenstvo]], so te ideje skupaj z ideali [[Francoska revolucija|francoske revolucije]] in romantičnega nacionalizma začele prodirati po grškem svetu prek trgovske skupnosti. V poznem 18. stoletju je [[Rigas Feraios]], prvi revolucionarni predstavnik neodvisne grške države, objavil vrsto dokumentov, ki so se nanašali na grško neodvisnost, z državno himno in prvim podrobnim zemljevidom Grčije. Leta 1798 so ga na Dunaju umorili otomanski agenti. [59]
 
=== Grška osamosvojitvena vojna (1821–1832) ===
22.827

urejanj