Križarske vojne: Razlika med redakcijama

Temu kriteriju ustreza najprej t. i. [[vojna za Barbastro]], ki je potekala pod pokroviteljstvom papeža [[papež Aleksander II.|Aleksandra II.]], ki je zbral zahodnoevropsko plemstvo, večinoma Francoze, Burgundce in Italonormane), da bi nudil pomoč aragonskemu kralju [[Sančo Ramirez|Sanči Ramirezu]] pri zavzetju strateškega mavrskega mesta [[Barbastro]], utrjenega obmejnega mesta v [[Zaragoza|zaragoški]] [[Taifa|taifi]]. Sodelovanje kristjanov in muslimanov pod taktirko [[Ferdinand II. Kastiljski|Ferdinanda II.]] proti aragonskim kristjanom v preprečitvi aragonskega poskusa zavzetja trdnjave Graus leto dni poprej je užalilo papeža Aleksandra II., ki je sklical vojsko za pomoč Aragoncem. Odziv je bil nepričakovano velik, na čelu zgodnje križarske vojske je bil vojvoda [[Vilijem VIII. Akvitanski]]. Mesto ni vzdržalo napada združene krščanske koalicije, bilo je temeljito izropano, prebivalstvo pa pobito, manjši del prodan v suženjstvo. Mesto Barbastro je bilo v krščanskih rokah slabo leto dni, nakar so ga ponovno zavzeli muslimani in pobili krščansko posadko. Četudi sam spopad nima zgodovinske vrednosti pri nadaljnji rekonkvisti, ga zgodovinarji označujejo kot primer križarske vojne pred križarsko vojno.<ref>McGrank, Lawrence (1981). ''Norman crusaders and the Catalan reconquest: Robert Burdet and te principality of Tarragona 1129-55''. Journal of Medieval History '''7''' (1): 67–82.</ref>