Bitka za Atlantik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ods. Link FA/GA |
pravopis |
||
Vrstica 42:
Načrti nemške mornarice v primeru vojne z Veliko Britanijo so bili enaki kot v [[Prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]], s pomorsko blokado pripeljati angleško gospodarstvo na rob prepada. Enake načrte so imeli v Veliki Britaniji. Ta bi v primeru vojne nemško mornarico, podobno kot v prvi svetovni vojni, blokirala v [[Severno morje|Severnem morju]]. Čeprav so načrti v grobem ostali enaki, pa so se sredstva korenito spremenila. Pojavilo se je letalstvo, izboljšale so se podmornice in bojne ladje, povečala se je organizacija, obe strani pa sta imeli veliko izkušenj iz prve svetovne vojne. V nadaljevanju vojne so se britanski načrti nekoliko spremenili, saj so Nemci zasedli Norveško in Francijo ter tako dobili dve odlični izhodiščni točki za bojne operacije na Atlantiku.
Velika Britanija je že pred začetkom vojne sestavila seznam blaga, ki sovražniku ne bi smel priti v roke. Sem so poleg orožja spadale še hrana, tekstil in drugi proizvodi od katerih so bile odvisne nasprotnikove vojaške zmogljivosti. Prvi pregledi blaga so se začeli že 4. septembra, dan po napovedi vojne Nemčiji. Blokado so izvajale t. i. severne patrulje, ki so patruljirale med Šetlandskimi in Ferskimi otoki ter Islandijo. Patruljam so bile v veliko pomoč še letala in podmornice. Sovražnikove ladje so bile zaplenjene, nevtralne ladje pa so pospremili na Orkneyske otoke na podroben pregled, kjer je bilo tudi glavno oporišče britanskega domovinskega ladjevja. Proti napadom nemških ladij in podmornic so se zavarovali s konvoji. Največja ovira pritem je bilo pomanjkanje spremljevalnih ladij. Za odkrivanje podmornic pa so imeli tudi zelo učinkovit sistem [[ASDIC]] (''Anti-Submarine Detection Investigation Committee'').
Nemški načrti so bili v primerjavi s tistimi iz prve svetovne vojne popolnoma drugačni. Njihova mornarica se enostavno ni mogla kosati z britansko, zato so se tako površinske ladje kot podmornice preusmerile na napade trgovskih ladij. Še vedno niso pozabili, kako jim je s totalno podmorniško vojno leta 1917 skoraj uspelo spraviti Veliko Britanijo na kolena. Proti trgovskim ladjam so uporabili še dve orožji. To so bile pomožne križarke, ki so med prvo svetovno vojno imele velik uspeh in [[Magnetna mina|magnetne mine]]. Nemške ladje in podmornice so se na začetku vojne držale pravila pomorskega vojskovanja, ko pa se je začela vojna vedno bolj zaostrovati pa so pravila začeli opuščati. Zanimivo pritem je bilo, da so imeli poveljniki nemških ladij in podmornic prepoved napadanja francoskih ladij. Nemci so se na vojno dobro pripravili, saj so še pred njenim izbruhom na morje poslali večje število bojnih ladij in podmornic, da bi te v primeru vojne takoj ukrepale proti zavezniškim trgovskim ladjam.
Vrstica 59:
== Akcije površinskih ladij ==
[[Slika:Graf Spee Wreck USNphoto 1.jpg|thumb|200px|''Graf Spee'' potem, ko jo je pred Montevideom potopila lastna posadka, 1940]]
Ob izbruhu vojne je imela Nemčija po oceanih večje število t. i. žepnih bojnih ladij. Naloga teh ladij je bila, da v primeru vojne začnejo ogrožati zavezniške pomorske poti. Najbolj znana ladja te vrste je bila križarka ''[[Admiral Graf Spee]]'', ki je v severnem in južnem Atlantiku ter v Indijskem oceanu potopila večje število zavezniških trgovskih ladij, pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je več mesecev zaman iskala po širnem oceanu. Njena pot se je končala pred pristaniščem [[Montevideo]], kjer jo je v brezizhodnem položaju potopila lastna posadka. Na Atlantiku so delovale še druge ladje, ki pa tekom vojne niso imele toliko uspeha.
Dne 21. maja 1941 je iz [[Bergen, Norveška|Bergna]] na Norveškem na svojo prvo bojno vožnjo izplula največja nemška bojna ladja ''[[Bismarck (bojna ladja)|Bismarck]]'' v spremstvu težke križarke ''Prinz Eugen''. Ladji naj bi se preko Danskega preliva med [[Islandija|Islandijo]] in [[Grenlandija|Grenlandijo]] prebili na Atlantik, kjer bi skupaj uničevali zavezniške konvoje. Premike ''Bismarcka'' in križarke ''Prinz Eugen'' je 23. maja opazilo britansko izvidniško letalo in o tem poročalo poveljstvu. Angleži so takoj organizirali skupino bojnih ladij da bi prestregli nemški križarki še preden bi ti izginili na širnem Atlantiku. Že naslednjega dne je v Danskem prelivu prišlo do velike pomorske bitke, v kateri je bila potopljena angleška križarka ''[[HMS Hood]]'', ponos britanske mornarice, ''[[HMS Prince of Wales]]'', ki so jo pravkar predali v uporabo mornarici, pa je bila hudo poškodovana. V bitki sta bili poškodovani tudi obe nemški ladji, zato sta se ločili in se vsaka posebej odpravili na popravilo v severno Francijo. Medtem pa so Angleži organizirali obsežno iskalno akcijo. 26. maja so ''Bismarck'' končno odkrili in ji z letali poškodovali vijake in krmilo, ladjo pa je nato prestreglo večje število križark in rušilcev, ki so jo na koncu skupaj potopili. Nemške ladje ''[[Križarka Prinz Eugen|Prinz Eugen]]'' Angleži niso našli in se je 1. junija 1941 uspešno prebila v [[Brest, Francija|Brest]]. Po tem porazu so bile dejavnosti nemškega površinskega ladjevja proti zavezniškim konvojem na Atlantiku za nedoločen čas zamrznjene.
Vrstica 96:
=== Bitka se ponovno širi na osrednji Atlantik ===
[[Slika:Convoy_WS-12_en_route_to_Cape_Town,_1941.jpg|thumb|200px|Prizor iz bitke za Atlantik - zavezniški konvoj na poti v Cape Town]]
Konec junija 1942, po končani nemški podmorniški ofenzivi na ZDA, je Dönitz svoje podmornice ponovno poslal na osrednji Atlantik. Izgube v zavezniškem ladijskem prometu so kmalu zatem ponovno skokovito narasle, saj zavezniki niso morali zagotavljati stalne zaščite konvoja iz zraka in vode. Medtem ko je varovanje z oboroženimi ladjami še nekako šlo, pa je ključno varovanje iz zraka zaradi velike oddaljenosti letališč popolnoma odpovedalo. Območje t. i. ''»zračne luknje«'' so s pridom izkoriščale podmornice in tam praktično brez omejitev napadale zavezniške trgovske ladje. To obdobje sta zaznamovala napada na konvoja ''SC 94'' in ''SC 107''. Do novembra 1942 so bile zavezniške izgube na Atlantiku največje, izgubili so 92 ladij. Novembra je bil postavljen rekord, 106 ladij, ki pa ga Nemci niso nikoli več dosegli.
30. januarja 1943 je Erich Raeder odstopil iz položaja poveljnika nemške mornarice, nadomestil pa ga je Karl Dönitz, dotedanji poveljnik podmorniškega ladjevja. Ta je v mornarico vpeljal številne spremembe, med katerimi je bila najbolj pomembna ta, da se je povečalo število zgrajenih podmornic ter njihovo vzdrževanje. Novi poveljnik pa je tudi lažje našel skupno točko med letalstvom in mornarico.
Vrstica 103:
=== Bitka za Atlantik je za Nemce izgubljena ===
[[Slika:Hedgehog anti-submarine mortar.jpg|thumb|200px|left|Izredno učinkovito protipodmorniško orožje je bilo t. i. ''Jež''.]]
V začetku aprila so, v skladu z novo zavezniško strategijo, v konvoje začele prihajati spremljevalne letalonosilke, ki so oznanjale novo protipodmorniško ofenzivo. Ustanovljenih pa je bilo tudi pet bojnih skupin, ki so nudile podporo napadenim konvojem ali pa so samostojno iskale in uničevale podmornice. Eno tako bojno skupino je sestavljalo pet rušilcev in ena spremljevaln letalonosilka. Prednost teh letalonosilk je bila ta, da so lahko neprestano zagotavljale zračno zaščito konvoja. Spremljevalne letalonosilke so tako prinesle letala v t. i. zračne luknje področja, ki prej zaradi prevelike oddaljenosti kopnega niso bila dosegljiva. V boje pa so poleg letalonosilk vključili tudi letala ''liberator'', ta so imela dovolj velik doseg da so iz kopnega neprestano ščitila konvoje na svoji poti do Velike Britanije.
Prelomnica v vojni za Atlantik je bila bitka za konvoj ''ONS 5'', ki je plul južno od [[Grenlandija|Grenlandije]]. Konvoj s 42 trgovskimi ladjami je zasledovalo kar 51 podmornic. Močno aprilsko neurje je v dneh pred bitko razbilo konvoj kot tudi formacijo podmornic, zato je bil napad za nekaj časa prekinjen. 4. maja je trideset podmornic končno napadlo konvoj in potopilo 5 ladij, naslednji dan pa še 4. Oboroženo spremstvo konvoja tokrat ni odigralo pasivne vloge, ampak se je takoj odpravilo na lov za podmornicami in potopilo 9 podmornic, letala iz [[Nova Fundlandija|Nove Fundlandije]] pa so potopila še dve podmornici. V naslednjih dneh se stvari za Nemce niso kaj dosti spremenile, od devetih konvojev ki so prečkali Atlantik so napadli le tri in potopili skupaj pet ladij pri tem pa izgubili 13 podmornic. Vse je kazalo, da so zavezniki odkrili pravo formulo za boj proti podmornicam. Zanje je bil velik uspeh konvoj ''SC 130'', ki na svoji poti čez Atlantik ni izgubil niti ene same ladje, čeprav ga je neprestano ogrožalo 32 podmornic. Nemci pri tem konvoju niso imeli sreče saj so izgubili kar pet podmornic. Pri naslednjih konvojih pa se je spremstvo tako okrepilo, da se podmornice sploh niso mogle približati trgovskim ladjam.
|