Zvon: Razlika med redakcijama

dodan 1 zlog ,  pred 4 leti
pravopis
(pravopis)
[[Rimskokatoliška cerkev|Cerkev]] namreč zvonove pred prevzemom zvonov v svojo službo blagoslovi s posebnim obredom, v katerega so vključene tudi molitve. Zakramentar je že v 8. stoletju zahteval, da se zvonove med posvečenjem umije z blagoslovljeno vodo in se jih mazili s krizmo. Najstarejši formular za blagoslov zvonov se je ohranil v Liber ordinum, ki so ga uporabljali v Španiji še pred prihodom [[Mavri|Mavrov]] leta 712.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref>
 
Ko govorimo o zvonovih, ne moremo mimo zvonjenja, zaradi katerega zvonove sploh imamo. Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. Najprej so v samostanih z zvonovi oznanjali začetke posameznih ur pri molitvi brevirja. Kot odmev na to meniško molitev so proti koncu srednjega veka pričeli zvoniti t. i. Angelovo češčenje, in sicer najprej zvečer, potem zjutraj in nazadnje tudi opoldne. Opoldansko zvonjenje se je udomačilo v 15. stoletju po tem, ko ga je zaukazal papež Kalist III., da bi se izmolila zmaga krščanske vojske v bitki pri [[Beograd]]u leta 1456.<ref>Acta Ecclesiastica Sloveniae 15, Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1993: IV. Zvonovi v liturgiji cerkve, str. 26</ref> Po večerni Ave Mariji se posebej zvoni v spomin na duše v vicah, kar je uvedel papež Gregor XIII. (1572-1585).
 
V Sloveniji razlikujemo različne načine zvonjenja: drugače zvonimo ob vabljenju k maši, drugače pri pogrebu in spet drugače ob veselih priložnostih, procesijah, žegnjanjih. Posebno odličen način zvonjenja je [[Pritrkovanje|pritrkovanje]], svojevrstna slovenska posebnost.
254.430

urejanj