Sonata: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pravopis |
|||
Vrstica 5:
Izraz sonata se je pojavil v [[17. stoletje|17. stoletju]], ko se je začela osamosvajati instrumentalna glasba brez pevskih vložkov. Pred tem je bilo v navadi, da so instrumentalisti posegali kar po vokalnih skladbah, ki so bile pogosto označene z »''da cantare o suonare''« (namenjene petju ali igranju). Prvotno je sonata predstavljala vsako instrumentalno skladbo, neglede na svojo obliko. Z izjemo [[toccata|toccat]], ki so bile namenjene [[instrumenti s tipkami|instrumentom s tipkami]], je bila s pojmom sonata poudarjena namenjenost instrumentom (v nasprotju s kantato).
Sonata se je razvijala vzporedno z razvojem glasbil, predvsem [[klavir]]ja. Eden najpomembnejših skladateljev sonat zgodnjega [[18. stoletje|18. stoletja]] je bil [[Domenico Scarlatti]] (1685-1757). Zložil je 545 [[klavir]]skih, večinoma enostavčnih sonat, v katerih je že čutiti duh [[klasicistična glasba|klasicizma]], zametke [[kontrast]]nih tem (npr. mirne in živahne) in s tem t. i. [[sonatna oblika|sonatne oblike]]. K razvoju sonatne oblike so doprinesli še njegovi sodobniki oziroma nasledniki, [[Francois Couperin]], [[Jean Marie Leclair]], [[Philippe Rameau]], [[Philipp Emanuel Bach]], [[Wilhelm Friedmann Bach]], [[Jan Vaclav Stamic]] in drugi. Razvojno obdobje je privedlo do stopnje, na kateri se je ustalila večstavčna '''klasična sonata''', ki je v prvem stavku vsebovala ''sonatno obliko'' (ekspozicija, izpeljava, repriza). Formalno štiristavčno zgradbo so v svoji osnovi poleg sonate vsebovale še: [[simfonija]], [[godalni kvartet]], [[trio]], [[kvintet]], [[sekstet]], itd., po vzoru sonate pa je zgrajen tudi klasični [[koncert (glasbena oblika)|koncert]] za solistične instrumente in orkester (vendar v treh stavkih).
Sonato v osnovi sestavljajo štirje stavki:
| |||