Opereta: Razlika med redakcijama

'''Opereta''' je [[gledališče|gledališko]] [[glasbena kompozicija|glasbeno delo]]. Prvič se je pojavila v 18. stoletju, in sicer iz oblik, ki so parodirale resno opero ( t. i. [[komična opera|opero comique]] in [[singspiel|singspiele]]). Iz operete sta se razvila [[kabaret]] ter [[muzikal]].

Vsebina operete je enostavna, komična in spominja na [[farsa|farso]]. Poleg govorjenega dialoga se v njej pojavljajo tudi glasbeni vložki v obliki pesmi. V opereti sodelujejo [[pevec|pevci]] [[solist|solisti]], [[zbor]] ter [[plesalec|plesalci]]. Začne se z [[uvertura|uverturo]], ki v obliki venčka [[melodija|melodij]] predstavi teme vseh glavnih [[popevka|popevk]], konča pa se z velikim pompoznim finalom vseh nastopajočih. Šale, [[pesem|pesmi]] in scena so sledili modi časa, glasba pa je morala biti enostavna in je morala pustiti vtis na poslušalca.

Največji razcvet je opereta doživela v [[Pariz| Parizu]] in na [[Dunaj|Dunaju]].

==Vrste opereteoperet==

Pariška opereta je po vsebini družbeno kritična, šaljiva ter nesramna, vendar nikoli zlobna. V večini primerov spominja na [[parodija|parodijo]]. Zaščitni znak francoske operete po letu 1830 je [[ples]] kankan, ki se pleše v paru in je precej erotičen. Med plesi sta pogosta tudi kadrilja ter contredanse. Prve operete je pisal F. Hervé, najbolj znan pa je bil gotovo [[Jacques Offenbach]]. Skladatelji, ki so se zgledovali po Offenbachu so bili še C. Lecocq, E. Audran, R. Planquette ter A. Messager.

Dunajska opereta je za razliko od francoske bolj malomeščanska in sentimentalna. Pogost pojav so ljubezenski trikotniki. Njen zaščitni znak je dunajski [[valček]], rada pa poseže tudi po avstrijskih in madžarskih narodnih pesmih, čardašu, galopu, koračnici ter kadrilji. V melodiji je moč začutiti številne slovanske vplive, kar daje operi poseben čar. Glavni predstavniki dunajske operete so bili F.[[Franz von Suppé]], [[Johann Strauss ml.mlajši]] in K. Millöcker. V začetku 20. stoletja so bili izjemno plodoviti skladatelji operet F. Lehar, O. Strauss, L. Fall in drugi.

Berlinska opereta združuje elemente lokalne [[burka|burke]], revije ter parodije. Značilna je raba tipičnega nemškega humorja ter [[dialekt|dialekta]]. Glavni pisci teh operet so P.[[Paul Lincke]], W.[[Walter Kollo]], J. Gilbert, L. Jesel in W. Goetze.

V '''Angliji''' niso uprizarjali samo francoskih in avstrijskih operet, temveč so pisali tudi svoje, čeprav opaznejše produkcije tam ni bilo. Najbolj znana skladatelja sta bila A.[[Arthur Sullivan]] in S. Jones.

Opereta se je v začetku stoletja pojavila tudi v '''Ameriki'''. Najprej je tja prišla iz Evrope, nato pa so se z lastnimi deli izkazali V. Herbert, G. Friml in S.[[Sigmund Romberg]]. Kmalu se je tipična evropska opereta začela spreminjati v muzikal.

O opereti na Slovenskem imamo ohranjenih le nekaj skromnih zapisov ter letakov, saj sta obe operni gledališči morali vse izvedbene materiale po drugi svetovni vojni poslati v [[Trst]], ker opereta ni ustrezala tedanjemu političnemu dogajanju na slovenskih tleh. Tako so vse operetne predstave, ki so jih pred koncem druge svetovne vojne igrale različne amaterske skupine, utonile v pozabo.

Prva izvedba slovenske operete sega v leto [[1872]]. Tega leta je bila izvedena opereta [[Tičnik]] [[Benjamin Ipavec|Benjamina Ipavca]]. Seveda to ni bila edina slovenska opereta. Dejstvo je, da niso bile vse operete izvedene v profesionalnih gledališčih. Nekatere so ostale neizvedene, druge pa so bile uprizorjene s strani raznih amaterskih skupin.

Pri uprizoritvah moramo upoštevati, da so si mala [[gledališče|gledališča]] finančno težko privoščila uprizoritev »velikih« oper, kot so denimo [[Nabucco]], [[Aida]], [[Carmen]]... Veliko lažje je bilo na oder postaviti opereto, ki je bila scensko in zasedbeno manj zahtevna.

[[Kategorija:Gledališče]]