Ženska volilna pravica: Razlika med redakcijama

Volilna pravica je bila na Slovenskem prvič uvedena leta 1848. Štajerski deželni stanovi so zborovali v Gradcu in so sklenili, da bodo ženske volile s posredniki. Kljub temu patentu pa je volilno pravico imelo le 12% vsega prebivalstva. Po cesarskem patentu iz 17.3.1849 so imele volilno pravice mladoletnice preko skrbnika, poročene ženske preko moža, vdove, ločene in neporočene ženske pa preko posrednika. Vendar teh določb niso sprejeli volilni redi mest. Glavna deželna mesta so namreč sprejela posebne statute, ki so urejali volilno pravico. Volilna pravica je bila po zlomu absolutizma leta 1861 uvedena glede na davčni cenzus (koliko neposrednih davkov je državljan plačal) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki), ni bila pa povezana s starostjo in spolom. V obdobju vzpona liberalizma je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške leta 1884 na Koroškem in Kranjskem, leta 1904 na Štajerskem in leta 1908 v Istri. Samo na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol. Na Kranjskem je bila volilna pravica za davkoplačevalke uvedena leta 1886, v Ljubljani pa leta 1887. Volilno pravico so imele, a niso smele priti na volišče. Leta 1910 pa so jim bila vrata na volišče tudi dejansko odprta, a so volile na posebnem volišču. Volitve po novem volilnem redu so potekale 23. aprila 1911. Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva.