Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama

pravopis
m (Bot: Migracija 48 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q170972)
(pravopis)
V času kongresa v Alfortvillu leta 1969 je dotedanjo SFIO nadomestila Socialistična stranka (''Parti socialiste'', PS), združena s klubom - [[Zveza združenj za obnovitev levice|Zvezo združenj za obnovitev levice]], ki jo je vodil [[Alain Savary]], in skupino levo-krilnih republikancev - [[Zveza socialističnih skupin in združenj|Zvezo socialističnih skupin in združenj]] [[Jean Poperen|Jeana Poperena]]. Med kongresom v Issy-les-Moulineauxu je bil s podporo predhodnika Guya Molleta za prvega predsednika stranke izvoljen Alain Savary, ki je predlagal "ideološki dialog" s komunisti.
 
Dve leti kasneje se je stranki na kongresu v Epinayu pridružil Zbor republikanskih ustanov [[François Mitterrand|Françoisa Mitterranda]]; slednji je porazil duet Savary-Mollet s predlogom volilnega programa s komunisti in prevzel vodenje. Leta 1972 je bil "skupni program" podpisan s [[Komunistična stranka Francije|Komunistično stranko Francije]] (PCF) in [[Radikalna stranka levice|Radikalno stranko levice]] (PRG). Med konferenco Socialistične internacionale je Mitterand pojasnil zvezo levo-krilnih strank s hrepenenjem njenih volilcevvolivcev, cilj njegove strategije je bil "pridobiti nazaj tri od petih milijonov volilcevvolivcev PCF." Levica, posebno PS, je po francoskih volitvah v Narodno skupščino 1974 precej pridobila, Mitterand kot kandidat levo-krilne zveze pa je bil z 49,2% glasov v drugem krogu zelo blizu tudi na volitvah za predsednika države istega leta.
 
Konec leta 1974 se je stranki priključilo nekaj članov [[Združena socialistična stranka|Združene socialistične stranke]], vključno z vodjem [[Michel Rocard|Michelom Rocardom]], ki so predstavljali levo-krilne kristjane in nemarksistično skupino. Kot najkonzervativnejši člani so zagovarjali povezavo francoskega socializma z evropsko socialno demokracijo, to je jasno sprejetje tržnega gospodarstva. Medtem ko je "Zveza levice" triumfirala na občinskih volitvah 1977, je volilni vzpon stranke PS zaskrbel komuniste, ki "skupnega programa" niso hoteli podaljšati, pri čemer je [[Georges Marchais]], vodja PCF, naznanil "okrenitev Socialistične stranke k desnici". Navkljub pozitivnim anketam je Zveza levice izgubila na volitvah v Narodno skupščino 1978. Prvič od volitev 1936 se je zgodilo, da so bili socialisti po anketah pred komunisti, s čimer so postali glavna levičarska stranka, vendar je njihov poraz povzročil notranjo krizo. Vodstvo Mitteranda je poskusil izpodbiti Rocard, ki je želel opustiti skupni program, katerega
 
=== Šok po letu 2002 ===
[[François Hollande]], ki je prišel na čelo stranke leta 1997, je bil v času strankinega kongresa v Dijonu 2002 s podporo osrednjih osebnosti v stranki ponovno izvoljen za njenega predsednika. Na regijskih volitvah 2004 je socialistom ponovno uspel veliki met. V koaliciji z nekdanjo Pluralno levico so prevzeli ali zadržali oblast v kar 20-ih od 22 metropolitanskih regij (vse razen Alzacije in Korzike), razen tega še v štirih prekomorskih regijah. Stranka je izkoristila povečano nezadovoljstvo volilcevvolivcev nad desno sredinsko politiko, kljub temu pa doživela precejšnje težave pri oblikovanju alternative politiki desnih strank.
 
1. decembra 2004 je večina članov stranke (59%) podprla predlagano [[Evropska ustava|Evropsko ustavo]]. Kljub temu je več pomebnih članov, med drugim tudi Fabius, Emanuelli in Mélenchon, pozvalo javnost, da glasuje proti referendumu o Evropski ustavi, ki je bil na koncu tudi zavrnjen. Posledično je bil Fabius izključen iz izvršilnega organa stranke, razkol ob Evropski ustavi kot tudi ambicije strankinih voditeljev po nominaciji za predsedniške volitve 2007, so vodile stranko v znaten nered.
254.299

urejanj