Aleksandrinec: Razlika med redakcijama

Literarna teorija je določila začetek aleksandrinca z Romanom o Aleksandru, čeprav se je ta oblika verza pojavljala že pred tem, naprimerna primer v Romanju Karla Velikega v Jeruzalem iz prve polovice 12.stoletja. Od 16. stoletja, ko so ga začeli uporabljati pesniki pesniške skupine Plejada, velja aleksandrinec za najvišji francoski verz, primeren za epsko in [[dramatika|dramsko]] poezijo.

[[Paul Verlaine|Verlaine]] je aleksandrinec še bolj moderniziral. Pred cezuro, kjer bi moral stati stalni naglas, je postavljal nenaglašene zloge, kar je literarna veda poimenovala “verlainovska cezura”. Začetniki [[Moderna|moderne]] lirike so razumeli, da je treba aleksandrinec uporabljati previdno, z distanco. Aleksandrinec so še vedno uporabljali, vendar so ga naprimerna primer delili v dve ali več vrstic, ki pa so skupaj štele 12 zlogov. Ta postopek je rad uporabljal [[Stéphane Mallarmé|Mallarmé]], čeprav je to že poznala francoska dramska klasika. Po Mallarméju se je zgledoval tudi [[Paul Valéry|Paul Valéry]], ki velja skupaj z Mallarméjem za zadnjega francoskega mojstra klasičnih pesniških oblik.