Karlo Kocjančič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+infopolje Oseba |
pravopis |
||
Vrstica 43:
Kmalu po prihodu na Reko se je povezal s tamkajšnjo fotoamatersko organizacijo, ki je takrat še životarila. Karlo Kocjančič je na Reki ponovil zgodbo o uspehu in prispeval vse svoje izkušnje, znanje in voljo k postopnemu številčnemu in kakovostnemu razvoju organizacije. Spet je predaval in vodil tečaje, spodbujal tudi druge k sodelovanju, bil je pobudnik fotografskih izletov po mestu in okolici, klubskih in tudi mednarodnih razstav na Reki, bil je med iniciatorji tam že tradicionalne razstave »Morje« in nekaterih tematskih razstav. Ta del organizacije Ljudske tehnike se je leta 1951 preimenoval v Fotoklub Rijeka, ki je takoj priredil svojo prvo klubsko razstavo.
Zaradi reorganizacije pomorskega ministrstva in njegovih ustanov okoli leta 1950, se je Karlo Kocjančič zaposlil v Severnojadranskem inštitutu zagrebške Akademije znanosti in umetnosti, kjer je ostal do upokojitve leta 1964. Njegova fotografska delavnica, kjer je ustvarjal fotografije ob olivno-rumeni temnični luči, je bila zanimivo intelektualno križišče. Tja so prihajali slovenski in hrvaški prijatelji,
Tudi na Reki Karlo Kocjančič ni opustil književnega dela. V slovenščini je pisal krajše pesmi, dnevnike, prozne sestavke, črtice, krajše dramske tekste in zasnoval je prizornik Obraz kraljice Nefertite (1952). Med daljšimi teksti velja omeniti potopisno delo Veter med otoki (1960) in filozofsko razpravo Na zaključkih (1962). Od leta 1963 dalje je začel nastajati nov opus v esperantu. V esperanto je prevedel svoje najboljše pesnitve, pisal je novele, satirične stihe, kratke eseje, dramolete in jih občasno izdajal in pošiljal esperantskim prijateljem v mikrofotografirani revijici Mikrogramoj. Zadnja leta je tudi dnevnik pisal le še v esperantu.
| |||