Teofrast: Razlika med redakcijama

Nasprotoval je prehranjevanju z mesom. Pravil je, da s pobijanjem živali za našo hrano, živalim odvzamemo življenje in da tudi nečloveške živali lahko mislijo, čutijo in občutijo kot ljudje.

 

 

''Značaji'' je zbirka 30 kratkih realističnih skic o različnih tipih običajnih posameznikov z nezaželenimi lastnostmi, ki jih je Teofrast opazoval na ulicah Aten v poznem 4. stoletju pr. n. št. Takšni značaji naj bi bili zlasti uporabljeni v antični komediji. Naj bi bila napisana še druga knjiga, ki naj bi vsebovala opise resnih in plemenitih značajev, a je bila izgubljena (to omenjata [[Diogen Laertij]] in Elisabetta Matelli). V izvirniku ima knjiga naslov ''Nravstveni značaji'' (Ἠθικοὶ χαρακτῆρες), a se zanjo uporablja skrajšano ime. Delo predstavlja prve poskuse sistematičnega opisovanja karakterjev. Knjigo nekateri obravnavajo kot samostojno delo Teofrasta, drugi pa menijo, da je bila večina skic njegovih, a so jih združili in uredili šele po njegovi smrti. Prva pobuda za nastanek tega dela je bila v Aristotelovi šoli ob predavanjih iz etike in pri retoriki. Knjigo si ljudje interpretirajo na različne načine - eni kot izvlečke obsežnejše znanstvene razprave, drugi kot literarno umetnino, tretji kot polemične spise, četrti pa v njih odkrivajo vzgojno-didaktične tendence. Večina novejših interpretov pa meni, da je Teofrast s tem delom želel predvsem utemeljiti karakterologijo kot samostojno znanstveno disciplino. Po njegovi smrti zanimanje za karakterološke študije pri peripetetikih ni zamrlo. Nastalo je na primer delo ''O krepostih in slabostih'', v katerem so bile nekatere definicije zelo podobne Teofrastovim. Med nasledniki Teofrasta v vodstvu peripatetikov sta se s karakterologijo ukvarjala Likon, ki je ustvaril opis pijanca in pa Ariston, ki je ustvaril daljše ali krajše ekscerpte z opisi nevljudnosti, naivnosti, šarlatanstva, važnosti, ironije, omalovaževanja.

Teofrast hudomušno in karikirano obravnava trideset tipov moralno neprivlačnih značajev ljudi značajev, kot so npr. nečimrnost, nergaštvo, hinavstvo, prilizljivost, nesramnost, prepirljivost, pohlep,... Gre za kratke in humoreskne orise značajev na posameznih primerih. Začetni definiciji nergaštva (- je neosnovano godrnjanje nad vsem, kar kdo dobi), sledijo posamezni primeri izjav nergačev. Primera: »''Na Zeusa se jezi (nergač), ne zato, ker dežuje, ampak ker dežuje prepozno.''« in »''Dobil je pravdo, morda celo z vsemi glasovi – pa še očita odvetniku, da je izpustil celo vrsto zanj ugodnih pravnih razlogov.''«.

 

 

''Opisi rastlin'' (Historia Plantarum) spada med eno izmed najpomembnejših knjig naravoslovja v času antike, ki je pustila vpliv tudi na kasnejšo renesanso. Čeprav je že Aristotel pokazal zanimanje za rastline, ga je Teofrast v tej disciplini daleč presegel, saj je pokazal veliko večje zanimanje za podrobnosti in tako postal utemeljitelj botanike kot znanosti. Aristotel je rastline motril z vidika svoje psihologije (rastlinska duša), medtem ko je Teofrast zbral in uredil podatke takratnih strokovnjakov: kmetovalcev, stavbarjev, mizarjev, zdravnikov, zeliščarjev, čebelarjev, itd.. Napisana je bila nekje med leti 350 – 287 pr. n. št. Zapisana je bila v 10 zvezkih, a se en ni ohranil. Kljub temu je dolžina knjige več kot 100.000 besed. Teofrast se v knjigi ukvarja s strukturo, razmnoževanjem in rastjo rastlin. Kot prvi v zgodovini botanike je opisal uporabo določenih rastlin in jih poskušal biološko razvrstiti, glede na osnove razmnoževanja.

 

''Historia Plantarum'' je bila prvič prevedena v latinščino leta 1483, ko jo je prevedel bizantinski renesančni humanist [[Teodor Gaza]]. Johannes Bodaeus je leta 1644 v Amsterdamu objavil citirano izdajo, kateri je dodal komentarje in ilustracije. Sir Arthur Hort pa je leta 1916 objavil prvi angleški prevod te knjige.

 

=Teofrastovi citati=